☟ Seznam lokacij

SLO Zbirka zaslužnih Belokranjcev v Vinici

☜ Nazaj

Zbirka zaslužnih Belokranjcev v Vinici

Vinica 9
8344 Vinica

Sočasno z Belokranjskim muzejem je bila leta 1951 v Vinici odprta spominska zbirka Otona Župančiča. Po prenovi so leta 2011 vanjo vključili 40 umetnikov in znanstvenikov, med katerimi je osem glasbenikov. Razstavo so postavili v štirih sobah v prvem nadstropju. Zbirka predstavlja devetintrideset zaslužnih Belokranjcev, s katerimi se lahko seznanimo v štirih sklopih, ki sta jih avtorica razstave, Andreja Brancelj Bednaršek, in njen postavitelj, Marijan B. Loboda, razmestila po prvegm nadstropju. Zelena soba vsebuje literate, modra znanstvenike, rumena glasbenike, likovnike in gledališčnike, rdeča pa Viničane.

Med glasbeniki so v muzeju predstavljeni Anton Lavrin, Danilo Bučar, Mitja Gregorač, Marko Bajuk, Matija Tomc in Viktor, Slavko ter Silvester Mihelčič. Izbrane osebnosti so predstavljene z izbranim gradivom, ki ga hrani arhiv belokranjskega muzeja. Razstavljena so njihova dela, slikovno gradivo in osebni predmeti.

Med artefakti so razstavljeni rokopis skladbe V samotnem polju in notni tisk pesmi Naša pesem Antona Lavrina, Tomčeva Pevska Vadnica in njegova zbirka priredb ljudskih pesmi z naslovom Aj, zélena je vsa gorá ter učbenik Pevska šola Marka Bajuka. Razstavljene glasbene izdaje skladb Slavka in Viktorja Mihelčiča dopolnjujejo rokopis Jurjevanjske polke in zbirke skladb za harmoniko z naslovom Bela krajina Silvestra Mihelčiča ter notno gradivo Danila Bučarja in slikovno gradivo Mitja Gregorača.

Na razstavi si lahko ogledamo posnetke s pesmimi o Beli krajini različnih avtorjev, ki jih recitira gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib, belokranjske ljudske pesmi pa lahko poslušamo v priredbi harmonikarja Silvestra Mihelčiča.

Maia Juvanc

Marko Bajuk

Marko Bajuk (1882–1961) je dal pečat pevski kulturi v Sloveniji, in sicer predvsem na področju splošnega in glasbenega šolstva, zborovodstva in glasbene publicistike, medtem ko v Argentini velja za utemeljitelja slovenskega ljudskega zborovskega petja.

Ljudsko šolo je končal v Metliki, srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu, nato pa je klasično gimnazijo zaključil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča v Ljubljani, kjer je pel v zboru. Že kot dijak je pokazal zanimanje za glasbo, predvsem slovensko ljudsko pesem. V gimnazijskih letih se je glasbeno izobrazil pri Antonu Foersterju. Po maturi je na dunajski univerzi študiral klasično filologijo, glasbo, grščino in latinščino ter stranska predmeta slovenščino in nemščino. Kot študent je na Dunaju vodil zbor v dunajski straži, v zbor pa je zbral tudi tamburaše. Čeprav nikoli ni pridobil formalne glasbene izobrazbe, so mu na pobudo Prosvetnega oddelka Kraljevske banske uprave in ljubljanske Glasbene matice na podlagi njegovega udejstvovanja na področju glasbe podelili strokovni izpit.

Kot klasični filolog je najprej služboval na gimnaziji v Kranju, kasneje pa je bil profesor na državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je poučeval tudi šolsko in cerkveno petje. V Ljubljani je organiziral pevsko društvo Ljubljana in v njem deloval kot zborovodja. Leta 1920 je ustanovil Pevsko zvezo in bil njen pevovodja ter upravitelj do leta 1941. Organiziral je Društvo učiteljev glasbe ter postal njegov predsednik, ustanovil pa je tudi Učiteljski pevski zbor in glasilo Pevske zveze Pevec, pri katerem je sodeloval petnajst let. Izdal je več učbenikov in srednješolskih beril za pouk latinščine in uredil več učbenikov za pouk petja in glasbe.

Bajuk je bil nadporočnik avstrijske vojske. Leta 1941 so ga kot stotnika mobilizirali v jugoslovansko vojsko, leta 1945 pa se je umaknil na Koroško, kjer je organiziral srednje šolstvo in kot ravnatelj vodil slovensko begunsko gimnazijo v Peggetzu pri Lienzu. Kasneje je zapustil angleško okupacijsko cono in odpotoval v Buenos Aires. Po selitvi v Mendozo je deloval v tamkajšnjem lesnem podjetju in kasneje v botaničnem laboratoriju. Tudi v Argentini je bil dejaven na kulturnih in izobraževalnih področjih. Sodeloval je, denimo, pri ustanovitvi Društva Slovencev.

Izdal je več zvezkov priredb ljudskih pesmi in obširno študijo o slovenski ljudski pesmi z naslovom Mera v slovenski narodni pesmi ter teoretični in praktični priročnik Pevska šola. Poleg ljudskih pesmi je za zbor priredil veliko cerkvenih pesmi. Pomembna je njegova Tamburaška šola, ki velja za prvo tovrstno publikacijo na Slovenskem. Skupaj z Milanom Grošljem sta objavila komentirana dela Salusta (Bellum Iugurthinum), Cicerona (Orationes in Catilinam) in Ovidija (Izbor iz Ovidovih pesmi). V Buenos Airesu je izšel njegov izbor slovenskih ljudskih pesmi v zbirki Še bomo peli …

Maia Juvanc

Danilo Bučar

Skladatelj in dirigent Danilo Bučar (18961971) se je rodil v Črnomlju v Beli krajini. Svojo mladost je preživel v Novem mestu, kamor se je družina preselila zaradi očetove službe. Mladi Danilo je izkazoval glasbeno nadarjenost, vendar se je zaradi družinskih pritiskov usmeril v farmacevtski poklic. Vseeno je ljubezen do glasbe gojil kot samouk. Naučil se je igrati na več inštrumentov ter se na skrivaj učil še klavirja pri profesorju Hladniku. Po koncu farmacevtske kariere je postal urednik glasbenega programa na radiu Ljubljana, kjer je deloval do leta 1966.

V Ljubljani je daljše obdobje sodeloval s Šentjakobskim gledališčem, za katero je pisal odrsko glasbo. Sodelovanje z gledališčem ga je spodbudilo, da se je začel ukvarjati s komponiranjem. Napisal je igro z godbo in petjem Študentje smo, tri glasbeno-gledališka dela Na Trški gori, Smuk-smuk in Kurent ter vidnejšo orkestrsko skladbo z liričnim značajem, suito v treh stavkih Belokranjske pisanice.

Svoj pečat pa je dal slovenskemu glasbenemu prostoru predvsem s svojimi zborovskimi deli, med katerimi je najbolj znana pesem Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet.

Maia Juvanc

Mitja Gregorač

Mitja Gregorač (1923–1997) je bil slovenski tenorist. Po maturi je v Ljubljani študiral solopetje pri Juliju Betettu na Akademiji za glasbo. Koncertiral in snemal je kot tenorist v Sarajevu, Mariboru in Ljubljani.

Svoja dela so mu posvečali skladatelji Uroš Krek, Marjan Lipovšek in Pavel Šivic idr. Bil je tajnik Glasbene mladine Ljubljana. Za svoje delo je prejel Betettovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije.

Slavko Mihelčič

Slavko Mihelčič (1912–2000) je bil skladatelj in zborovodja. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo iz kompozicije v razredu Slavka Osterca in solopetja v razredu Antona Trosta. Služboval je kot učitelj v Zagorju ob Savi, Mariboru in na ljubljanski Pedagoški akademiji. V letih 1954–1963 je bil ravnatelj Glasbene šole Ljubljana Center.

Njegov obsežni glasbeni opus zaznamujejo predvsem vokalna in vokalno-inštrumentalna dela, dopolnjujejo pa ga inštrumentalne in komorne skladbe ter opereta. Med vidnejšimi skladbami so Concertino za klavir in godala, Pentaton za klavir solo in godalni orkester ter skladbi, napisani za simfonični orkester z naslovom Tamarinskaja in Suita iz otrokovega sveta. Izdal je več zbirk otroških in mladinskih pesmi ter napisal veliko skladb za raznolike zborovske sestave. Slogovno skladatelja opredeljujemo kot novoromantika.

Viktor Mihelčič

Viktor Mihelčič (1913–2010) je bil slovenski skladatelj, ki se je večinoma posvečal vokalni glasbi.

V rojstni Metliki je bil sprva flavtist v tamkajšnji godbi, kasneje pa je končal orglarsko šolo v Celju in se izpopolnjeval na zasebnih urah kontrapunkta in harmonije pri Srečku Koporcu. Služboval je kot pevovodja in dirigent v različnih krajih, dokler se ni leta 1938 preselil v Kamnik in tam poučeval petje in glasbo na gimnaziji.

Glasbeno je bil dejaven tudi v vojnem času. Leta 1944 ga je, denimo, Bojan Adamič povabil k sodelovanju v novoustanovljeni godbi glavnega štaba NOV in POS v Črnomlju. Kot partizan je napisal nekaj znanih pesmi, kot so Domovina naša je svobodna, Pesem 3. bataljona in Po dolinah in po gorah.

Pisal je tudi cerkveno glasbo. V zbirkah in posameznih izdajah so izšle njegove Marijine pesmi, Slava Hostiji, pet obhajilnih pesmi za mešani zbor in Missa Immaculata za orgle in mešani zbor ter štiri postne za mešani zbor in orgle.

Največ časa je namenil skladanju posvetnih zborovskih del. Za otroške in mladinske pevske zbore je napisal več kot 70 skladb (a cappella ali s klavirsko spremljavo), ki so izšle v zbirkah Ringaraja (1968), Polžev rod in Tako ni cvetela še naša dežela. Nekatere njegove pesmi so izšle v glasbeni reviji Grlica in drugod.

Uglasbil je metliško koračnico na besedilo Engelberta Gangla in napisal več kot 100 zborovskih del za različne sestave. Med vidnejšimi uglasbitvami Prešernovih pesmi je Mihelčičev samospev O, Vrba.

Maia Juvanc

Silvester Mihelčič

Silvester Mihelčič (1943–2003) je bil glasbeni pedagog, skladatelj in harmonikar. Po končani osnovni šoli v Metliki in gimnaziji v Črnomlju je študiral glasbo in kompozicijo v Ljubljani. Igral je na elektronsko harmoniko, s katero je spremljal operne pevce Ladka Korošca, Sonjo Hočevar in Rajka Koritnika. Nekaj let je bil predsednik Glasbene mladine Slovenije.

Komponiral je narodnozabavno, popularno ter resno glasbo za zborovske sestave, ansamble in orkestre. Največ je komponiral za harmoniko. Izdal je dva zvezka izvirnih skladb za harmoniko, med katerimi sta Te otožne, rjave oči in Prvi nastop. Trije zvezki z naslovi Bela krajina, Prekmurje in Koroška vsebujejo njegove priredbe ljudskih pesmi za harmoniko in sodijo med njegova vidnejša dela. Napisal je tudi prvo slovensko rock opero Maček Muri na besedilo Kajetana Koviča.

Matija Tomc

Biografijo lahko preberete TUKAJ.

Anton Lavrin

Biografijo lahko preberete TUKAJ.

Viri: