Leta 1968, ob 60-letnici skladateljevega rojstva, so na rojstno hišo Antona Lavrina pritrdili spominsko ploščo. Slavnostni govor ob odkritju je imel Janez Bitenc.
Anton Lavrin
Skladatelj Anton Lavrin (1908–1965) se je večinoma posvečal zborovski glasbi, pečat pa je dal tudi področju glasbene pedagogike v Ljubljani, Mariboru in Sarajevu.
Rodil se je na Vinjem vrhu pri Semiču. Sprva se je glasbeno izobraževal pri skladatelju Srečku Koporcu in se kasneje izpopolnjeval na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost. Njegov študij je začasno prekinila druga svetovna vojna. Po vojni je leta 1953 na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost diplomiral iz kompozicije. Leta 1962 je postal izredni profesor na Glasbeni akademiji v Sarajevu ter kasneje na mariborski Pedagoški akademiji.
Poleg zborovskih del in samospevov je komponiral orkestralno in komorno ter solistično glasbo, kot so Uvertura (1936), Simfonija (1954), Kovači na Baščaršiji (1962), Pet preludijev za klavir (1960), Sedem preludijev za solo violončelo (1960), Sedem preludijev za solo violino (1962). Posvetil se je tudi vokalno-inštrumentalnim delom in leta 1941 ustvaril operno delo Krst pri Savici. Žal se partitura ni ohranila, ker je med vojno zgorela.
V času druge svetovne vojne je napisal šest zborovskih del, en samospev, nekaj inštrumentalnih del in tri dela za neznano zasedbo. Med inštrumentalnimi deli so tri skladbe, napisane za pihalno godbo, medtem ko so ostale skladbe namenjene simfoničnemu orkestru. Leta 1944 so nastale pesmi Teloh za mladinski zbor na besedilo Toneta Seliškarja, Suženjstva težke zdrobil je okove za enoglasni mladinski zbor in Naša vojska za dvoglasni zbor na besedilo Franceta Kosmača.
Med inštrumentalnimi deli moramo vsekakor omeniti Prvo partizansko uverturo, ki jo je napisal leta 1944 in jo je v Črnomlju izvedla Godba NOV in POS. Kot partizanski skladatelj inštrumentalnih del se je pridružil Blažu Arniču, Bojanu Adamiču, Filipu Bernardu in Demetriju Žebretu.
Maia Juvanc
