Zbirka muzikalij frančiškanskega samostana v Novem mestu razkriva poleg domačih skladateljskih udejstvovanj tudi sledove različnih mednarodnih glasbenih vplivov, ki so jih v Novem mestu v prejšnjih stoletjih pustili predvsem češki, nemški in italijanski ustvarjalci. Gradivo novomeškega samostana s svojim obsegom in vsebino ponuja podlago za domnevo, da je v tej ustanovi nekoč deloval precej obsežen in tehnično spretnejši glasbeni sestav.
Za starejši čas je ohranjeno gradivo skromnejše, ker je bilo mnogo arhivske zapuščine uničene. Kljub temu so med urejanjem muzikalij ugotovili, da sega njen najstarejši del rokopisov v sredino ali celo v prvo polovico 18. stoletja, in sicer je to maša v C-duru ms. Mus. 134 in drugi različni mašni fragmenti, pisani za večglasje in inštrumentalno spremljavo. Žal notni materiali ne navajajo ne skladatelja ne kopista.
Zbirka obsega več odlično ohranjenega notnega gradiva znanih in neznanih avtorjev iz druge polovice 18. stoletja in vse do prve polovice 19. stoletja, ko njen obseg močno naraste z različnimi tujimi, takrat zelo popularnimi skladatelji in tudi nekaterimi manj pomembnimi ustvarjalci. Za drugo polovico 19. stoletja je gradiva še več, saj sta v Novem mestu za glasbeno življenje skrbela skladatelj in orglar Ignacij Hladnik in frančiškanski skladatelj in duhovnik Hugolin Sattner.
Med posebnostmi samostanske zbirke notnega gradiva je del iz obdobja od sredine 18. stoletja, ki vsebuje tudi cerkveno glasbo, pisano na slovenska besedila; med skladatelji najdemo nekatere domače ustvarjalce. V zbirki muzikalij iz 18. stoletja so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja našli pomembno in razmeroma obsežno zbirko muzikalij, za nastanek katere naj bi bil zaslužen frančiškan in organist Mavricij Pöhm, ki se je rodil na Češkem. Zbirko zaznamujejo zlasti znani češki in drugi skladatelji iz srednje Evrope v času klasicizma. Večina rokopisov iz zbirke je zapisana na papirju domačega (kranjskega) izvora oziroma na papirju, uvoženem s Koroške in Štajerske, zato se domneva, da so skladbe nastale na Slovenskem. Na papirju tujega izvora je prepis prvotiska kvartetov op. 1 I. Pleyela iz ok. leta 1782 in prepis prvotiska klavirskih koncertov op. 7 Johanna Christiana Bacha. Odlično ohranjena gradiva so dragoceni vir novomeške glasbene zgodovine in morda tudi namig na širše mednarodne glasbene vplive. To gradivo obsega latinsko liturgično glasbo z redkimi izjemami inštrumentalnih komornih skladb. Nekaj primerkov je napisanih na italijanska in nemška besedila.
Inštrumentalne skladbe so med starejšimi v zbirki, in sicer najdemo več godalnih kvartetov, triov ter klavirskih koncertov manj znanih avtorjev, kot so češka glasbenika in skladatelja Jan Vanhal in Anton Kammel ter Avstrijec Anton Zimmermann, poleg pa je tudi nekaj italijanskih imen (npr. Rauzzini, Venanzio).
Med drugimi zanimivimi glasbenimi gradivi izstopajo dela z večjo zasedbo, zbirka šestih Haydnovih simfonij, ki je izšla leta 1782 pri Artariji na Dunaju. Med pomembnimi primerki je tudi tisk dela Arie sciolte, e coro con sinfonia, dedicate all’ impereggiabile Signore Don Pietro Metastasio, Opera quarta neznane skladateljice Donne Giustine Boetzelaer, ki je izšlo brez letnice v Haagu. Kljub temu da je bila, sodeč po naslovu, skladateljica v stiku z znamenitim libretistom Metastasiem in da to ni bilo njeno edino delo, njenega imena v evropski glasbeni leksiki ne najdemo.
Med unikate zbirke prištevamo tudi tri zvezke klavirskih skladb augsburškega pedagoga Johanna Xaverija Naussa, ki je v evropskih knjižnicah le redko zastopan.
Poleg tega nekaj skromnejše glasbene zapuščine hrani kapiteljska knjižnica v Novem mestu. Podobne slogovne usmeritve, kot jih izkazuje gradivo iz t. i. Pöhmovega obdobja v Novem mestu, so značilne za arhivski notni repertoar ljubljanske stolnice in arhiv ljubljanskega frančiškanskega samostana, shranjen v hrvaškem Klanjcu.
Maia Juvanc
