☟ Seznam lokacij

SLO Zbirka Marjana Kozine v Dolenjskem muzeju

☜ Nazaj

Zbirka Marjana Kozine v Dolenjskem muzeju

Muzejska ulica 7
8000 Novo mesto

Skoraj vsa materialna zapuščina Marjana Kozine se nahaja v arhivu Dolenjskega muzeja.  Poleg notnih zapisov s posvetili se v zbirki nahajajo tudi druga umetniška dela, vezana na skladatelja in njegovo ustvarjalnost, ter skladateljev klavir. Bogat arhiv družin Kozina in Kovač hranijo tudi v novomeški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana, nekaj Kozinovih partitur in rokopisov, med katerimi sta klavirski izvleček opere Ekvinocij  in partitura Simfonije, pa hranijo v glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Partituro Kozinove simfonične pesnitve Davnina hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Marjan Kozina

Marjan Kozina (1907–1966) velja za eno od osrednjih skladateljskih in dirigentskih osebnosti prve polovice 20. stoletja. Kot razgledan in izobražen glasbenik je slovenski kulturi dal poseben pečat predvsem s svojo ljubeznijo do glasbe, ki jo je dopolnjeval z izjemno izurjenim umom šahista in matematika.

Kozina se je z glasbo začel ukvarjati v dijaških letih, ko se je kot gimnazijec učil pri skladatelju in organistu Ignaciju Hladniku. Svojo glasbeno nadarjenost je poleg študija matematike na ljubljanski univerzi gojil na konservatoriju, kjer je študiral violino, komponiral in igral v opernem orkestru. Iz kompozicije je diplomiral na dunajski glasbeni akademiji v razredu Josepha Marxa, nato pa je odšel v Prago, kjer se je izpopolnjeval pri skladatelju in violinistu Josefu Suku ter zaključil študij dirigiranja pri Nikolaju Malku.

V letih 1932–1934 je deloval v ljubljanski Operi kot korepetitor, dirigent in direktor mariborske Glasbene matice. Zatem je odšel v Beograd, kjer je deloval kot učitelj na tamkajšnji Glasbeni akademiji, ki ga je imenovala za docenta. V jugoslovanski prestolnici je ustvaril svoja prva tehtnejša glasbena dela, med katerimi je opera Ekvinocij, ki sodi med vrhunce slovenske operne literature.

Po drugi svetovni vojni je postal prvi upravnik novonastale Slovenske filharmonije. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je od leta 1950 do smrti učil kompozicijo.

Kozinovo komponiranje je pomembno zaznamovalo slovenski glasbeni prostor, čeprav ne ravno z novostmi oz. s prelomom s tradicijo, temveč prav obratno z izrazito naslonitvijo na dediščino poznega 19. stoletja, s katero je lažje nagovoril širok krog občinstva. Njegov opus je izjemno raznolik, saj vsebuje samospeve, zbore, otroško glasbo, opere in predvsem pomembna orkestrska dela, ki zrcalijo  njegov prefinjen občutek za inštrumentacijo in zvočno barvo. Pionirsko je zaznamoval tudi področje filma. Bil je prvi vidnejši skladatelj filmske glasbe na Slovenskem, ki nam še danes ostaja v spominu s svojima priljubljenima pesmima iz slovenskega filma, Kekčevo pesmijo in Mojčino pesmijo.

V zgodovino se je Kozina vpisal predvsem s simfonizmom, ki ga ugledno zastopa njegova Simfonija, sestavljena iz cikla štirih simfoničnih pesnitev, ki se vsebinsko navezujejo na vojno obdobje. V pomenljivem in širše znanem tretjem stavku, simfoničnem scherzu Bela Krajina, se vsebinsko navezuje na folklorni material (Došel je došel zeleni Jure, Igraj kolce). Programska zasnova simfoničnega cikla v prvih dveh stavkih z naslovom Ilova gora in Padlim poslušalca najprej popelje po krvavih bojiščih in nato v Beli krajini »ponovno posije sonce in dekleta zaplešejo starodavno kolo«, kot se je izrazil skladatelj.

Čeprav Kozinov opus ne sodi ravno med obsežnejše ali »modernejše«, Kozina vsekakor velja za ustvarjalca, ki je dal slovenski glasbeni kulturi poudarjeno nacionalno noto.

Maia Juvanc

Viri:


  • Primož Kuret. (Ur.) 2. Mednarodni simpozij o Marjanu Kozini ob 100-letnici rojstva. Novo mesto: Glasbena šola Marjana Kozine, 2007.