☟ Seznam lokacij

SLO Zbirka glasbil na ptujskem gradu

☜ Nazaj

Zbirka glasbil na ptujskem gradu

Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Na Gradu 1
2250 Ptuj

Najbogatejšo zbirko glasbil nacionalnega pomena, ki šteje skoraj 350 glasbil, hranijo v ptujskem gradu. Zbirko glasbil, namenjenih umetni in ljudski glasbi, dopolnjuje notno gradivo in orodje za izdelovanje inštrumentov. Vidnejše mesto v zbirki zasedata dve muzealiji: redkost svetovnega pomena, rimska dvojna piščal oz. tibia iz 2. ali 3. stoletja, in lutnja znamenitega dunajskega mojstra Andreasa Berra (1694), ki je eden od dveh ohranjenih primerkov tega dunajskega izdelovalca na svetu.

Razstava je razdeljena po tematskih sklopih, ki obiskovalcu predstavijo glasbila iz arheološke dediščine, godbo ptujske meščanske garde, mlajšo mestno godbo ter raznovrstna glasbila, ki so bila v uporabi med 17. in 19. stoletjem v plemiških salonih ter v cerkvenih komornih glasbenih praksah. V ta inštrumentarij spadajo raznovrstna pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami. Nekateri med njimi so izdelki znanih dunajskih, graških in praških glasbilarjev ter domačih mojstrov.

Arheološka glasbena dediščina

Enega od osrednjih eksponatov ptujskega muzeja najdete v sklopu glasbil iz arheološke dediščine. Tibia iz 2. ali 3. stoletja je antična piščal, izdelana iz kosti, bakrene obloge in bronaste pločevine. Dele tega inštrumenta so izkopali ptujski arheologi leta 1988. Umetelna izdelava nakazuje, da je bila dragocenost že v času rimske Petovione. Rimljani so tibii pripisovali magično moč: ritualno so jo uporabljali za preganjanje zlih duhov in klicanje sreče pred potovanjem. Poleg tega so se iz Petovione ohranile tudi različne rožene in koščene piščali ter bronasti zvončki. Upodobitve antičnih glasbil najdemo tudi na oljenkah, kovinskem in glinenem posodju ter nakitu.

Zbirko dopolnjujejo različni grobni pridatki, s katerimi so v prazgodovini in kasneje pospremili pokojne na drugi svet, kot sta na primer prazgodovinska otroška ropotuljica ter precej mlajša ogrlica s kraguljčki s konca 10. ali začetka 11. stoletja.

Ptujska mestna godba

Eden od sklopov razstave predstavlja dediščino ptujskih mestnih godbenikov, ki svojo tradicijo vzdržujejo že od poznega srednjega veka dalje. Meščanska milica z inštrumentalisti je z igranjem na pihala ter trobila in tolkala v slavnostnem sprevodu z mestno in grajsko gospodo nekajkrat na leto objezdila pomerij (meje mesta). Razstavljena glasbila iz 18. in 19. stoletja so izdelali priznani dunajski in graški mojstri Theodor Lotz, Kaspar Tauber, Friedrich Hammig, Johann Georg Höffer in Josef Hönig. Med glasbili na slovenskih tleh delujočih izdelovalcev sta na ogled flavta iz sredine 19. stoletja, ki jo je izdelal v Mariboru delujoči mojster Matija Poje, in klarinet Simona Unglertha (1778–1854) iz Ljubljane, čigar glasbila z značilnostmi imenitne dunajske šole hranijo tudi v New Yorku in Københavnu.

Kot zanimivost velja omeniti, da je najzgodnejša likovna upodobitev godbe mestne garde ohranjena na fasadi pivnice na Slomškovi 20 na Ptuju. Relief iz leta 1815 prikazuje glasbenike in inštrumentarij »turške muzike«, ki je godbi pridal orientalsko obarvan žvenketajoči in ropotajoči zvok.

Po uradnem razpustu ptujske vojaške godbe leta 1851 so štiri leta kasneje ustanovili Glasbeno društvo in mestno godbo civilnega značaja. Godbeniki so nastopali na vseh mestnih svečanostih, promenadnih koncertih in pri predstavah v mestnem gledališču. Skozi čas se je zamenjalo veliko kapelnikov, ki so vodili godbo, Ptuj pa se ponaša s seznamom vseh od leta 1793 naprej. Pod taktirko vsestranskega glasbenika Jožeta Gregorca, ki je na Ptuj prišel leta 1940, so godbeniki izvajali tudi zahtevnejši repertoar. Mestna godba je kmalu prerasla v Pihalni orkester, ki deluje še danes.

Razstavljena glasbila so iz časa od druge polovice 19. do sredine 20. stoletja.

Salonska glasbila

Nazaj v baročni čas nas popelje zbirka salonskih glasbil, med katerimi imajo svoje mesto raznolika godala, pihala in brenkala. Med posebnostmi tega sklopa sta viola d’amore in Berrova lutnja.

Godala

Različna razstavljena godala so nastala med 17. in 20. stoletjem. Najstarejše glasbilo med njimi je danes predelana viola d’amore neznanega mojstra salzburške šole iz leta 1680, viola d’amore iz leta 1732 pa je izdelek izvrstnega praškega izdelovalca Johannesa Uldarichusa Eberleta. Poleg sedmih črevesnih strun ima še enako število tankih kovinskih simpatetičnih strun, uglašenih za oktavo višje.

Med dragocenejšimi godali velja omeniti še violo da braccio iz leta 1764 francoskega izdelovalca Nicolasa Louisa Gilberta ter violo Antona Pelicona, ki jo je leta 1843 izdelal v Gorici. Zanimiva je viola s svojstveno oblikovano kobilico, izdelana leta 1912 v dunajski delavnici dr. Tomastika.

V tem sklopu so razstavljene tudi viola Avgusta Ivančiča, dve violini in violončelo Maksimilijana Skalarja (1908–1997). Zbirko dopolnjujejo podarjeni predmeti iz Skalarjeve goslarske delavnice.

Brenkala

Kot osrednje brenkalo zbirke je predstavljena lutnja. V svoji šest tisočletij dolgi zgodovini, ki se je pričela na območju nekdanje Perzije, je to glasbilo doživelo številne spremembe. Lutnja je postala pomemben del zahodnoevropske glasbene kulture, saj v notni dediščini renesanse in baroka prekaša vsa druga glasbila. O izdelovanju lutenj na Slovenskem ni trdnejših dokazov, čeprav je igranje nanje znano v plemiškem in cerkvenem okolju že od 16. stoletja.

Razstavljena je lutnja iz bližnjega dvorca Dornava odličnega dunajskega mojstra Andreasa Berra, in sicer skupaj s kovčkom zanjo. Ta izvrstni primerek tipa zgodnjerenesančnih lutenj t. i. nemške šole so izdelovali še ob koncu 17. stoletja.

Skozi stoletja so bile običajne t. i. lokaste in kotne harfe raznovrstnih oblik in velikosti. Do 18. stoletja je bila med potujočimi godci razširjena preprosta diatonična harfa gotske oblike, s patentiranjem preproste pedalne in dvojno pedalne harfe pa se je to glasbilo povzpelo med solistična in postalo nepogrešljivi del orkestralnih in komornih glasb meščanskih in plemiških salonov. Razstavljeni sta dve diatonični harfi iz Tirolske in dvojno pedalna harfa praškega mojstra Aloisa Červenke s konca 19. stoletja.

Pihala

Razstavljena so lesena pihala odličnih evropskih in domačih mojstrov. Spodnji del oboe je okoli leta 1700 izdelal mojster Johann Schell iz Nürnberga, ki je s slovitim Johannom Christophom Dennerjem, izumiteljem klarineta, sodeloval pri razvoju flavte. Schellova ohranjena dediščina šteje le nekaj primerkov. Dunajčan Friedrich Hammig, inovator flavt, oboj in basetnih rogov, je leta 1800 izdelal oboo, katere zgornji del je na ogled skupaj z oboo d’amore z neberljivo značko izdelovalca.

Pihalno sekcijo dopolnjujeta flavti iz prve četrtine 19. stoletja izdelovalca Stephana Kocha in primerki flavt, ki jih je izdelal v Ljubljani delujoči Simon Unglerth. Njegova glasbila odlikuje odlična mehanika in prvovrsten material. Razstavljena je prečna flavta iz zgodnjega 19. stoletja in deli flažoleta, vrste kljunaste flavte ter deli basetnega roga neznanega izdelovalca.

Posebna zanimivost je ohranjeni čakan iz 19. stoletja, to je sprehajalna palica z glasbeno funkcijo. V sprehajalno palico so vgradili blok flavto ali druga preprosta glasbila.

Glasbila s tipkami

Vsem glasbilom s tipkami je skupno, da imajo klaviaturo, na katero igramo s pritiski prstov, medtem ko se glasbila razlikujejo v mehaniki. Najbolj znano glasbilo s tipkami je klavir, do njegove iznajdbe v začetku 18. stoletja pa so bila razširjena druga glasbila s tipkami. Eden od predhodnikov je klavikord, ki je nastal konec 14. stoletja v Italiji in ima mehaniko s tangentami, kar mu daje tih in nežen zven. Sprva majhni in prenašanju namenjeni klavikordi so postali v 16. stoletju večji, dodali so jim noge ali jih postavljali na mizo. Razstavljeni klavikord graške šole je bil izdelan med letoma 1730 in 1750.

Spinet, čembalo in virginal z mehaniko s peresci so bili od 16. stoletja priljubljena glasbila v plemiškem, samostanskem in meščanskem okolju na današnjem slovenskem ozemlju, vendar se starejši primerki pri nas niso ohranili. Razstavljeni spinet nemške delavnice Neupert iz Bamberga so leta 1936 izdelali po okusu baročnega časa. Med glasbila s tipkami spada tudi harmonij znamke Denis W. Karn and C., Woodstock, izdelan v Kanadi okoli leta 1890.

Najstarejši klavir s kladivci v ptujski zbirki glasbil je okoli leta 1785 v Gradcu izdelal Karl Benedickt. V zlati čas dunajske klasike sodi tudi približno desetletje mlajši klavir imenitnega dunajskega mojstra Ferdinanda Hofmanna. V zgodnje oz. v prvo polovico 19. stoletja sodijo mizasti klavir Casparja Katholniga in dva krilna klavirja. Prvi, delo Johanna Krämerja, ima več pedalov z registri za barvanje zvoka, drugi pa sodi med redke ohranjene klavirje ustanovitelja slovite dunajske delavnice Ignaza Bösendorferja.

Glasbila s tipkami slovenskih izdelovalcev

Na klavikord so na Slovenskem igrali vsaj od sredine 16. stoletja naprej. O izdelovanju tovrstnih glasbil na naših tleh priča primerek ljubljanskega orglarja Janeza Jurija Eisla iz leta 1757, doslej edinega znanega izdelovalca klavikordov pri nas.

Na Slovenskem je od konca 18. stoletja dokazanih 11 izdelovalcev klavirjev, med njimi ljubljanski mojster Andrej Bitenc (Andreas Wittenz). Njegov klavir iz leta 1856 je odličen primerek dunajske šole.

Vzporedno s klavirji krilnih oblik so nastajali takšni v obliki mize ter v različnih pokončnih formatih: »žirafni« klavir, »lira« klavir in »piramidasti« klavir. Slednjega hrani ptujski muzej. Razstavljeni primerek je med letoma 1871 in 1878 naredil »izdelovalec glasovirjev« Martin Ropas z Vranskega.

Na Slovenskem delujoči izdelovalci orgel so znani od zgodnjega 17. stoletja. Eden najuspešnejših je bil celjski orglarski mojster Janez Frančišek Janeček, ki je v svojem več kot polstoletnem delovanju ustvaril okrog 150 orgel v Sloveniji in na Hrvaškem. V zbirki razstavljamo njegov salonski pozitiv iz leta 1748. Baročnemu pozitivu s štirimi registri, ki je postavljen v preprosto omaro z vratci, so v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož po obsežnih in zahtevnih konservatorsko restavratorskih delih leta 2015 vrnili prvotno podobo in zvok.

Viri:


  • Koter, Darja. Glasbila na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1994.
  • Koter, Darja. Zbirka glasbil. V: Brence, Andrej (ur.). Muzejske zbirke v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2006.