Na začetku 20. stoletja postane pomembno glasbeno prizorišče koncertna dvorana, ki je odprla vrata leta 1905 v enem najmodernejših hotelov v regiji, v današnjem Grand Hotelu Union. Ta kulturni in kongresni center, ki danes uživa status kulturne dediščine, ima zaradi koncertne dvorane pomemben prostor tudi v slovenski glasbeni zgodovini.
V Unionski dvorani je letne koncerte prirejala Glasbena matica. Pod njenim okriljem so nastopili številni zbori, solisti in orkester (pod taktirko koncertnega vodje Mateja Hubada). Med vidnejšimi solisti sta bila sloviti operni bas Julij Betetto in baritonist Ivan Levar, ki je izvajal izseke iz Wagnerjevega Tannhäuserja. Tu so se z izvedbami opusa Emila Adamiča, Lajovčevih del in skladb Janka Ravnika dogajali pomembni repertoarni premiki na višjo raven, primerljivo s koncertnim utripom svetovnih odrov tistega časa. Med napredki je izstopal prvenec Marija Kogoja Trenotek, ki je izšel v zadnjem letu izhajanja revije Novi akordi.
V Unionski dvorani je Koncertna poslovalnica Glasbene matice prirejala simfonične koncerte. Koncerti orkestralnega društva Glasbene matice v Unionski dvorani so sprožili tudi razmišljanja o mladinskih koncertih. Na koncertu, ki so ga leta 1920 pripravili za srednješolce, je orkester GM nastopil pod taktirko Karla Jeraja z izvedbami Čajkovskega, Berlioza, Rimskega-Korsakova in Liszta ter krstno izvedbo Škerjančevega Simfoničnega stavka v E-duru.
V dvorani je pod okriljem Koncertne poslovalnice Glasbene matice maja 1945 potekal prvi simfonični koncert v osvobojeni domovini; izvajal ga je pomnoženi orkester radia Trst. Kasneje, v letih 1946 in 1947, so se v Unionski dvorani odvijali simfonični koncerti Orkestra RTV Ljubljana, saj se je povečalo število koncertov, ki niso bili vezani na radijske prenose.
Dvorana v Unionu je bila prizorišče zgodovinskega momenta in se je kot taka zapisala v zgodovino tako slovenskega zborovstva kot slovenskega naroda. Leta 1941, v času italijanske okupacije, je v nabito polni Unionski dvorani nastopil Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta. Kljub kulturnemu molku je APZ izpeljal še zadnji koncert z repertoarjem slovenskih skladb, ki so ljudem veliko pomenile. Kot zaključno pesem je zbor izvedel Jenkovo skladbo Lipa zelenela je kot napoved vstajenja slovenskega naroda. Na italijanske oblasti je koncert, predvidljivo, naredil slab vtis, zato je bil APZ naslednji dan razpuščen z odredbo visokega komisarja Ljubljanske pokrajine. Veliko dokumentarno vrednost ima posnetek znamenitega koncerta, ki ga je Rudi Omota posnel na tonsko sled filmskega traku, in sicer z mikrofonom, ki ga je skril v lestenec nad odrom. Jenkova Lipa je prav na tem koncertu v Unionu postala večni izraz domoljubja.
Kasneje je Grand Hotel Union ponujal prostor za glasbene in gledališke dogodke v kavarni (Cafe Teater). Tovrstni popularni glasbeni dogodki se še danes odvijajo v Modrem salonu in Kavarni Union.
Maia Juvanc
