☟ Seznam lokacij

SLO Trubarjeva domačija

☜ Nazaj

Trubarjeva domačija

Rašica 69
1315 Velike Lašče

Trubarjeva domačija je že več kot 30 let osrednja točka ohranjanja spomina na Primoža Trubarja. Na njegovi domačiji se v spominski hiši lahko pobližje seznanimo z njegovim delom in pomenom.

Trubarjevo domačijo sestavljajo spominska hiša, mlin, žaga, gostišče s prodajalno spominkov in galerijo ter kozolec. Ob vhodu v spominsko hišo je kip Trubarja, ki ga je avtor, kipar Drago Tršar, podaril Rašici. Spominski prostor v hiši je urejen po zamisli arhitekta Marjana Lobode, ki se je osredotočil na duhovno in ne etnografsko predstavitev Trubarja. S temačno in asketsko opremljenostjo prostora je želel ponazoriti razmere in vzdušje Trubarjevega časa. V muzejskem prostoru pritegnejo pozornost valji (stebri), v katerih so razstavljene Trubarjeve knjige, odlični posnetki izvirnikov, delo restavratorja Petra Štauta. Stebri predstavljajo misel o slovenstvu, temelječem na knjigi.

Po stenah so zapisani podatki o Trubarjevi usodi od rojstva do študija na Reki, v Salzburgu in na Dunaju in o njegovih tržaških letih ter bivanju v Ljubljani. Opisano je izgnanstvo v Nemčijo in leto 1550, ko je slovenščino obvaroval pred enotnim južnoslovanskim jezikom ter sprejel latinsko pisavo. Seznanimo se z obdobjem, ko je kot superintendent slovenske cerkve v Ljubljani doživljal uspehe in poraze, končno pa spremljamo njegovo ponovno izgnanstvo.

Ob življenjepisu so v risbah prikazana nekatera mesta, ki so bila pomembna na Trubarjevi življenjski poti. Posebna stena je prihranjena za kronološko predstavitev glavnih postaj njegovega življenja in za zemljevid krajev, v katerih je prebival. Prve slovenske tiskane besede in Trubarjev portret, ki ga je izdelal Jakob Lederlein in je bil objavljen v Hišni postili, so zarisani v zlatu. V vitražnih oknih, najdragocenejšem delu sobe, so upodobljeni vsi najpomembnejši Trubarjevi sodobniki.

Primož Trubar

Vodilni slovenski reformator Primož Trubar (1508–1586) je avtor prvih tiskanih knjig in pesmi v slovenskem jeziku. Na Slovenskem je ključno prispeval k uveljavitvi slovenskega jezika in glasbe v protestantskih šolah in pri bogoslužju. Uredil in priredil je tudi prvo slovensko pesmarico.

Trubar se je rodil v naselju Rašica. Teologijo je študiral v Trstu, kjer je bil pevec v kapeli škofa Bonoma, in na Dunaju. Sprva je služboval kot katoliški duhovnik v različnih krajih na Slovenskem, nato pa se je navdušil nad reformacijskim gibanjem in se mu pridružil. Leta 1548 je moral pobegniti v Nürnberg. Reformacijska sporočila je širil v pridigah v nemškem mestu Rothenburg ob reki Tauber, kjer se je uradno pridružil protestantom. Leta 1561 se je vrnil v rodno deželo in postal aktiven reformator na Slovenskem. V Ljubljani je prevzel mesto superintendenta protestantske cerkve, vendar je moral leta 1566 ponovno pobegniti v Lauffen in Derendingen, kjer je nato služboval do smrti.

Slovensko in nemško reformacijo so vodili skupni vplivi in prizadevanja, ki so temeljili predvsem na spremenjenem odnosu do Svetega pisma: protestanti so menili, da naj bi to nagovarjalo vsakega posameznika, zato naj ga vsakdo bere in razume sam brez posrednika. Glasbi je Martin Luter dodelil osrednjo vlogo pri obredju in jo označil za najučinkovitejše sredstvo za širjenje božjega nauka. Duhovniki reformatorji so morali imeti temeljito glasbeno izobrazbo, ne le teorije v okviru sedmih svobodnih umetnostih, temveč tudi praktično znanje. Teologi so bili kantorji, ki so se odpovedali latinskemu liturgičnemu vzorcu obredja in uveljavljali pomen živih jezikov. Obredje so izvajali v jeziku prisotnih in jih spodbujali k aktivnejšemu sodelovanju, ki je vključevalo petje. S tem so se nasploh razmahnili prevajanje, prirejanje, snovanje in uglasbitve pesmi, ki naj bi se pele bodisi pri bogoslužju bodisi izven.

Značilni protestantski vidik, ki ga odsevajo Trubarjeva glasbena dela, glasbo postavlja v funkcijo razumevanja besedila, vendar jo kljub temu povzdiguje nad samo besedilo. Melodija napevov je pomembnejša, saj so reformatorji besedilo prirejali po muzikalnem in ne po besednem naglasu. Ustvarjali so po načelih protestantskega korala, ki je zahteval enostavnejše melodične linije, da bi si jih vsakdo lahko zapomnil in z lahkoto izvajal. Koral slovenskih pesmaric vsebuje melodije gregorijanskega korala in priredbe nemških, latinskih in čeških napevov ter slovenskih srednjeveških cerkvenih pesmi. Podrobnejša analiza je pokazala, da vsebuje celo elemente novih renesančnih stilnih vrenj. Sodobnih tokov reformatorji morda niso popolnoma obšli, čeprav so stremeli k temu.

Leta 1550 je Trubar napisal Katekizem (prvotno objavljen v gotici in ponatisnjen leta 1555 v latinici), v katerega je vključil nekaj menzuralnih notacij. Katekizem vsebuje nekatera pojasnjevalna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. Besedila temeljijo na izvirnih vzorcih nemške poezije in vsebujejo štiri različne oblike kitic s skupaj 500 verzi.

Trubar je hitro spoznal, da je za uresničitev nalog in ciljev protestantizma na Slovenskem potrebna ustrezna pesmarica, zato je leta 1567 izdal zbirko Eni psalmi, ki so jo muzikologi in zgodovinarji označili za prvo slovensko pesmarico. V posvetilu o moči glasbe je zapisal, da glasba ob pravilnem izvajanju omogoča verniku religiozno poglobitev ter ga ustrezno pripravi za razumevanje božje besede in pridige.

Trubar naj bi bil avtor nekaterih melodij v pesmarici, saj je v ediciji iz leta 1574 pri Slavicus hymnus de resurrectione Domini zapisano »per Truberum compositus«, čeprav ni povsem jasno, ali je mišljen skladatelj ali le avtor tekstov oziroma oboje. Melodiko je črpal iz različnih tradicij in obsežnih virov, med katerimi so nemške pesmarice (Achtliederbuch, 1524; Ein new Gesangbüchlein, 1531; Geystlich Gesangk-Buchleyn, 1524; Geystliche Lieder, 1545) in češka antologija Pysnicky duchovni (1501) ter nekaj slovenskih himen, nekatere iz Vetus vulgaris Slavorum cantus, ki je še zlasti pomembna zbirka, saj vsebuje srednjeveški slovenski repertoar.

Prav zaradi glasbenih prvin napevov so se pesmi protestantskih pesmaric, ena od priljubljenih je na primer Trubarjev Oče naš, hitro razširile med ljudstvom. Njihova učinkovitost je presunila katoliški svet, kar potrjuje trditev jezuita Adama Conzeniusa, da so Lutrove pesmi ugrabile katolicizmu več duš kot protestantska teologija.

Maia Juvanc

Viri: