Tartinijeva rojstna hiša, ki stoji v nizu hiš ob severni strani Tartinijevega trga, je kulturni spomenik meščanske arhitekture. Po celostni konservatorski obnovi v letih 1988–1992 so bile v njej predstavljene in restavrirane stenske poslikave, ki so nastale predvsem po naročilu Tartinijevega nečaka, kapetana Pietra Bartolomea Tartinija.
Stavba stoji na mestu gotske hiše Casa Pizagrua iz 14. stoletja, ki jo je ob cerkvici sv. Petra, nekoč ob notranjem pristanišču, postavila ugledna piranska družina Pizagrua. Od tedaj dalje je bila hiša večkrat prezidana in poslikana v različnih obdobjih. Sredi nje je ohranjena vodna cisterna z vodnjakom z letnico 1821, datumom zadnjih večjih gradbenih posegov.
Njena današnja neoklasicistična zunanjščina je nastala v 19. stoletju.
Spominska soba Giuseppeja Tartinija
V spomin na Giuseppeja Tartinija (1692–1770), violinskega virtuoza, skladatelja, glasbenega teoretika in pedagoga svetovnega slovesa, nedvomno najvidnejšo osebnost mesta Piran, je v njegovi rojstni hiši od leta 1992 postavljena stalna muzejska zbirka, Spominska soba Giuseppeja Tartinija, za katero skrbi Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.
To je manjša soba, nekdanja spalnica – alcova, okrašena z izvirno baročno stropno poslikavo in štukaturo ter grbom družine Tartini. Morda se je prav v njej rodil Giuseppe Tartini, ki so ga 8. aprila 1692 krstili v krstilnici sv. Janeza Krstnika ob župnijski cerkvi sv. Jurija v Piranu; ta krstni datum je obveljal za datum njegovega rojstva.
V spominski sobi je na ogled izbor najdragocenejših eksponatov Tartinijeve dediščine. Osrednji eksponat je Tartinijeva violina, ena izmed treh, ki jih je z oporoko zapustil Giuseppe Tartini, in edina, ki se jo od nekdaj hrani v njegovem rojstnem mestu. Sprva je bila v rokah Tartinijevih sorodnikov, nato jo je kot najdragocenejšo predmetno dediščino varovala piranska mestna knjižnica, Biblioteca Civica. Od leta 1954 je njen skrbnik piranski muzej.
Violino je v prvih desetletjih 18. stoletja izdelal pater Nicolò Marchioni iz Bologne, ki je prevzel psevdonim Amati, s katerim se je poklonil priznani goslarski družini iz Cremone in označil tudi svojo goslarsko dejavnost. Pripadnost Tartinijeve violine so potrdili leta 1937 v Cremoni, kjer so izdali certifikat pripadnosti, ki je prav tako razstavljen v muzejski zbirki. Izjemno kakovosten historični inštrument je skozi čas utrpel nekatere poškodbe, zato je bil večkrat restavriran. Restavrirali so ga: Maksimilijan Skalar leta 1954, Vilim Demšar leta 1991, László Lakatos leta 2005, od leta 2016 pa zanj skrbi Bruce Carlson iz Cremone, ki je tudi tutor Paganinijeve violine v Genovi. Na Tartinijevo violino, odličen in dobro uigran historični inštrument, so v zadnjih dvajsetih letih igrali nekateri prepoznavni violinisti, med drugim Anja Bukovec, Nadežda Tokareva in Črtomir Šiškovič, ki je s tem glasbilom posnel ploščo s Tartinijevimi Sonatami za violino in generalni bas. Tartinijeva violina predstavlja atrakcijo tudi za mednarodne glasbenike Tartini festivala. Violinisti vseh vetrov pridejo v rojstno hišo igrat na Tartinijevo violino.
V spominski sobi so razstavljene edine izvirne upodobitve velikega violinista: njegova posmrtna maska v mavcu, njegov portret, delo neznanega avtorja s konca 19. stoletja v olju na platno, marmorni doprsni kip iz leta 1846, ki ga je izdelal beneški kipar Francesco Bosa (1803–1870), ter portret v grafični tehniki z naslovnice drobne knjižice, Nagrobnega govora opata Francesca Fanzage z dne 18. februarja 1770, natisnjene v Padovi, ki je tudi najizvirnejša Tartinijeva upodobitev. Med likovnimi deli si lahko ogledate še grafiko Jamesa Marchalla, ki upodablja Tartinijev sen, ilustracijo najbolj znane sonate, Vragov trilček.
Neprecenljive vrednosti so vsi razstavljeni Tartinijevi rokopisi: njegove geometrijske in matematične študije o krogu ter razprave o glasbeni teoriji. Med njimi je tudi prva knjižna izdaja Tartinijevih razprav o glasbi in principih glasbene harmonije, Disquisizione sulla musica e sui principi dell’armonia in musica, ki je izšla v Padovi leta 1754. Pisno gradivo je last Pokrajinskega arhiva Koper, Enote v Piranu, in je del Zbirke Giuseppe Tartini, ki je kataloško arhivsko objavljena v knjižni obliki. V koprskem arhivu hranijo tudi pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem na preprost način razlaga pravila lokovne tehnike. Gre za edinstven primer dopisnega poučevanja violine v tistem času.
Muzejska trgovina ponuja bogat izbor zgoščenk, knjig, reprodukcij slik, razglednice, knjižne kazalke, magnete ipd.
Duška Žitko, muzejska svetnica, odgovorna kustosinja
Giuseppe Tartini
V Piranu rojeni violinski virtuoz, skladatelj in glasbeni teoretik Giuseppe Tartini (1692–1770) je deloval v obdobju poznega baroka in zgodnjega klasicizma. Večino življenja je ustvarjal na sedanjih italijanskih tleh, zlasti v Padovi. O njegovih zgodnjih letih v rojstnem kraju priča zapuščina v rodnem mestu, zlasti družinske listine in glasbenoteoretski spisi.
Tartinijev oče Giovanni Antonio je bil direktor Piranskih solin in si je želel, da bi sin postal menih. Tartini je bil zato deležen tudi glasbene izobrazbe v Piranu in kasneje v koprski scuole pie, kjer se je izobraževal tudi v humanistiki in retoriki. Leta 1708 je zapustil rodno deželo, kamor se ni nikoli vrnil, čeprav naj bi se mu ta s posebnostmi lokalne glasbene folklore trajno vtisnila v spomin, kot pripoveduje v nekaterih spisih. V Padovi je študiral pravo in se izuril v sabljanju.
Po očetovi smrti leta 1710 se je poročil z Elisabetto Premazore, čemur bi njegov oče zaradi njenega nižjega družbenega stanu in razlike v letih sicer ostro nasprotoval. S poroko se je zameril vplivnemu kardinalu Giorgiu Cornaru, zato se je moral umakniti v samostan sv. Frančiška v Assisiju. V samostanu je živel pod zaščito patra Torre, rojaka iz Pirana, po njegovi smrti pa je je preživljal z glasbenim udejstvovanjem. Iz dela Trattato di musica izvemo, da je leta 1714 deloval v orkestru operne hiše v Anconi in da je takrat odkril akustični fenomen, kombinacijski ton terzo suono. Odkritje je imelo pomembno vlogo za njegove teoretične spise, vplivalo pa je tudi na njegov kompozicijski proces in razvoj tehnike igranja na violino. Tartinijeve razmeroma samosvoje matematične ideje v tistem času sicer še niso imele pravega odmeva, vendar so se njegova fizikalna dognanja kasneje vseeno razvila v enega od temeljev sodobne akustike.
Koncertiral je v Parmi (1728), Bologni (1730), Camerinu (1735), Ferrari (1739) in zlasti Benetkah. Ustanovil je violinsko šolo v Padovi, kjer so se izobraževali študentje iz vse Evrope. Tartinija se je prijel naziv maestro narodov. Njegova šola se je pozorneje posvečala razvoju lokovnih tehnik, s katerimi je bilo edino mogoče izvajati Tartinijev inovativni glasbeni slog. Poleg igranja na inštrument je poučeval tudi kompozicijo.
Tartini je bil prvi vidnejši lastnik violine stradivarke, ki jo je nato zapustil enemu svojih nadarjenih študentov, Mazzurani, ta pa jo je predal poljskemu skladatelju in violinistu Karolu Lipińskemu (današnja Lipinski Stradivarius).
Obsežno Tartinijevo glasbeno ustvarjalnost zamejujeta dva inštrumentalna žanra, solistična dela za violino (koncerti) ter violinska sonata. Inštrumentalnemu opusu, ki obsega okoli 130 koncertnih in več kot 180 komornih del, se pridružuje okoli 20 sakralnih vokalnih del. Slogovno se v njegovih delih čuti večji vpliv Arcangela Corellija.
Tartinijev Vragov trilček, najslavnejšo violinsko sonato v g-molu, spremlja pripoved o mističnemu nastanku. Tartini je sanjal o hudiču, kateremu je v zameno za svojo dušo dal igrati na violino, in ta mu je zaigral dih jemajočo glasbo, ki jo je Tartini zabeležil, ko se je prebudil.
Maia Juvanc