☟ Seznam lokacij

SLO Spominski park znanih osebnosti Cerklje

☜ Nazaj

Spominski park znanih osebnosti Cerklje

Krvavška cesta
4207 Cerklje na Gorenjskem

Spominski park ob Hribarjevi hiši v Cerkljah so odprli leta 1999 ob občinskem prazniku in 80-letnici smrti Ignacija Borštnika. Njegov kip je bil prvi od doprsnih kipov osebnosti, ki so s svojim delovanjem in ustvarjanjem pomembno prispevale posebej k razvoju in prepoznavnosti občine Cerklje na Gorenjskem kakor tudi slovenske kulture na splošno. Zdaj v parku stoji šest kipov, med katerimi sta dva glasbenika, in sicer cerkljanski učitelj in organist Andrej Vavken ter njegov rojak, znani cerkveni skladatelj Franc Kimovec. Avtorica kipov je Eva Tršar Andlovic.

Andrej Vavken

Andrej Vavken (1838–1898) je bil organist, zborovodja ter skladatelj posvetnih in cerkvenih del. V Ljubljani je obiskoval realko in se glasbeno izobraževal na javni glasbeni šoli pri Kamilu Mašku. Od leta 1857 je služboval kot učitelj in organist v Cerkljah. Leta 1893 se je upokojil. Bil je dejaven kot župan, državni poštar, načelnik kranjskega šolskega odbora in ustanovitelj podružnice Kmetijske družbe ter Gasilskega društva.

Skladati je začel v dijaških letih. Ustvarjalni navdih ga je aktivneje prevzel v Cerkljah, kjer je slovel kot improvizator na orglah in pevovodja. Objavil je dva zvezka posvetnih pesmi Glasi gorenski I in II, ki vsebujeta samospeve, dvospeve, mešane in moške zbore ter pesem Otožnico, bolj znano pod naslovom Vigred se povrne, ki je izzvala polemike o avtorstvu. (Da je pesem avtentično delo Vavkna, je dokazal Marjan Kozina.) Objavil je zbirki sakralnih pesmi Napevi cerkvenih pesem I in II ter zbirko Pesmi z napevi za cerkev in šolo. Njegov opus obsega okoli 90 skladb, izmed katerih jih je še vedno veliko zgolj v rokopisu.

Njegov skladateljski slog se navezuje na tradicijo cerkvenega ljudskega petja, kot ga je izoblikoval Gregor Rihar, in na pevski slog čitalnic. Glasbeni stavek zaznamujejo elementi klasicizma in zgodnje romantike, homofono gibanje glasov in preprosto grajena, četudi razgibana melodika. Zaradi teh prvin so bile njegove pesmi priljubljene med ljudstvom. Sprejet je bil med cecilijance, čeprav se je njegov skladateljski slog razlikoval od strogih cecilijanskih pravil.

Maia Juvanc

France Kimovec

Vsestranski glasbenik Franc Kimovec (1878–1964) je bil skladatelj, kritik, glasbeni pisec, urednik in učitelj. Predvsem se je posvečal oživitvi in širjenju ljudskega cerkvenega petja. Dosegal je visoke položaje v cerkveni hierarhiji, nazadnje je bil tudi ljubljanski stolni prošt.

Ljudsko šolo je obiskoval v Zalogu, Cerkljah in Kranju, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je leta 1902 zaključil tudi študij bogoslovja. Po doktoratu iz teologije in diplomi iz cerkvene umetnosti, ki ju je naredil v Rimu, je dokončal še študij glasbe na Dunaju. Na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost je na oddelku za cerkveno glasbo študiral orgle, zborovodstvo in cerkveno petje ter se izpopolnjeval v kompoziciji. Nato je služboval kot duhovnik v Ljubljani, kjer je deloval tudi kot zborovodja in učitelj na Orglarski šoli. S predavanji je širil znanje o ustroju orgel in kot strokovnjak za zvonarstvo poskrbel, da so cerkveni dostojanstveniki poskrbeli za kvalitetne bronaste zvonove.

Komponiral je predvsem zborovsko in orgelsko glasbo. Ustvaril je okoli 500 del, v katerih se je opiral zlasti na ljudsko melodiko in gregorijanski koral. Med pomembnejše glasbene dosežke uvrščamo njegove maše Missa montana gracilis, Missa pastoralis brevissima – Lepi hlevček Betlehem in Missa regina pacis. Omeniti je treba tudi njegove mašne, darovanjske, evharistične in Marijine pesmi, kot so Odprta so sveta nebesa, Petje nebeških trum, Sapica maja, Ti, ki si najlepša, Tiho sonce plava in Ti si tista.

Ukvarjal se je tudi s publicistiko. V Cerkvenem glasbeniku je pisal o orgelskih mojstrih, skladateljih, zvonovih, zgodovini glasbe in ocenjeval nove glasbene izdaje. Izdelal je dispozicije za vrsto novih orgel na Slovenskem, bil več let predsednik Pevske zveze ter urejal prvih 5 letnikov publikacije Pevec. Pisal je tudi kritike v Slovencu in Domu in svetu.

Maia Juvanc

Viri: