Spominska soba Vinka Vodopivca je v Domu kulture Kromberk, sedežu Krajevne skupnosti Kromberk – Loke. Za sobo skrbi Kulturno društvo Moški pevski zbor Kromberški Vodopivci, v njej pa si lahko ogledamo Vodopivčev klavir iz kromberškega župnišča, na katerem je skladal; v hrambo sta ga društvu izročila Vodopivčeva nečaka. Vodopivčevo življenje in kulturno delovanje predstavlja slikovno gradivo na panojih; avtorja sta v pretežni meri arhivista Jurij Rosa in Ivanka Uršič iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.
Nekaj Vodopivčeve zapuščine hrani župnik v Podkraju, nekaj njegovih kompozicij pa je v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici ter v glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Vinko Vodopivec
Duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec (1878–1952) je z ustvarjanjem na sakralnem in posvetnem glasbenem področju izoblikoval podobo primorske glasbene kulture. Kot glasbeni samouk je v narodnobuditeljski vnemi gojil poetiko v razumljivem in enostavnem izrazu. Priključil se je cecilijanskemu gibanju in ustvaril ponarodele pesmi ter številne stalnice cerkvenih pesmaric. Pod psevdonimom Ambrozij Sraka oz. Srakar se je ukvarjal tudi z zborovodstvom, uredniškim delom in publicistiko.
Zanimanje za glasbo je sprva črpal iz družinskega okolja, njegov oče je bil namreč organist. Toda čeprav se je kasneje med študijem nekaj časa učil kontrapunkt in harmonijo pri Danilu Fajglju, je v glavnem ostal samouk. Bil je nadarjen multiinštrumentalist. Na gimnaziji je igral violino, klavir, tamburico in violo ter vodil zbor in orglal.
Izbral je duhovniški poklic in se v času službovanja v Kamnjah, Črničah, Kromberku, Cerknici in v zadnjih letih v Gorici posvečal skladanju cerkvene glasbe. Ko je na Primorskem napočilo obdobje krepitve glasbene kulture, je to spodbudilo tudi Vodopivčevo ustvarjalnost. Širši javnosti je predstavil svojo prvo glasbeno stvaritev O salutaris hostia leta 1902, in sicer v Cerkvenem glasbeniku. Svoja glasbena dela je izdajal v cecilijanskih publikacijah in pogosto v samozaložbi. Svoje glasbene poglede je širil v revijalnih člankih.
Izmed njegovih 1200 glasbenih del izstopa ponarodela pesem Žabja svatba, ki je uglasbena na besedilo Josipa Stritarja. Nastala je v Cerknici, kamor se je Vodopivec umaknil med prvo svetovno vojno. Med njegovimi posvetnimi deli je poleg obsežnega števila zborov za moške in mešane zasedbe tudi nekaj spevoiger. Med bolj priljubljene in popularnejše Vodopivčeve skladbe spadajo predvsem moški zbori, ki so bili izdani v zbirki leta 1938 (Na poljani, Jaz bi rad rudečih rož, O večerni uri, Pobratimija, Fantovska pesem, Oj nikar, nikar ne hodi). Njegova sakralna dela, latinske maše in cerkveni moški zbori se v glasbenem stavku bistveno ne razlikujejo od posvetnih vokalnih del, drugačen kontekst izdaja le latinsko liturgično besedilo.
Vodopivčev doprinos k slovenski glasbeni pokrajini se glede na njegovo skromno kompozicijsko znanje morda ne kaže toliko v umetniškem presežku njegovega glasbenega stavka, ki je ostajal znotraj okvirov enostavne pesemske oblike, temveč bolj v njegovi izvirni melodični navdahnjenosti in narodnobuditeljski drži, ki je v dobi fašizma prevevala tako njegovo glasbeno kot uredniško in duhovniško delo.
Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa primorskih posvetnih in cerkvenih pevskih zborov. V njegovo čast je leta 1953 priznani dirigent Anton Nanut ustanovil Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec.
Maia Juvanc