V starem jedru Žalca stoji reprezentativni primer trške arhitekture, enonadstropna zgradba, ki zaradi neokrnjene fasade spada med arhitekturne spomenike prve kategorije in jo danes poznamo kot Savinovo hišo. V njej je zbirka Savinove predmetne zapuščine, s katero upravlja Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec. Današnja spominska soba, ki so jo odprli leta 1971 in prenovili leta 1992, je urejena v nekdanji Savinovi delovni sobi, kjer je komponiral. Poleg Savinove spominske sobe je v rojstni hiši tudi Galerija savinjskih likovnih umetnikov in galerija Salon Jelice Žuža.
Zbirka v Savinovi spominski sobi vsebuje koncertne programe, različno korespondenco, med drugim vabilo na sprejem nadvojvode Carla Ludwiga, notne zapise skladbe Abendfriede, pisane na besedilo Ludwiga Eichrodta, in umetelno oblikovan porcelanasti kipec Čajna punčka, ki je dala skladatelju navdih za baletno glasbo Čajna punčka, op. 26. Notranjost krasijo lepo ohranjeno izvirno pohištvo, klavir in družinske fotografije, portretna fotografija, slikarski portret Savina v vojaški opravi ter Savinov zaščitni znak, njegov klobuk, pa plakat Deželnega gledališča, ki vabi na koncert Savinovih del, in številna odlikovanja. Na ogled je tudi njegova posmrtna maska.
Preostalo Savinovo glasbeno zapuščino (partiture, rokopise) hrani Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Nekaj premične dediščine hrani Medobčinska splošna knjižnica, v Domoznanskem oddelku Medobčinske splošne knjižnice v Žalcu pa je obsežno listinsko gradivo Rista Savina.
Friderik Širca – Risto Savin
Konec 19. stoletja, ko je Risto Savin (1859–1948) nastopil skladateljsko pot, so se slovenski skladatelji intenzivno posvečali ustvarjanju nacionalne glasbene umetnosti. Skromna izvajalska praksa in omejene možnosti za glasbeno izobraževanje na Slovenskem so mnoge ovirale pri prevzemanju aktualnejših kompozicijskih postopkov. Savinu so selitve v okviru vojaške službe, ki mu je krajšala čas za ustvarjanje, po drugi strani omogočile, da je dobil dober pregled nad sočasnimi evropskimi glasbenimi umetninami in si pridobil globlje kompozicijsko znanje. Zlasti njegove glasbeno-gledališke stvaritve so ključno zaznamovale slovensko glasbeno umetnost, zato velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev svoje generacije.
Risto Savin se je rodil leta 1859 kot Friderik Širca v Žalcu. Njegovi starši so izhajali iz uglednih meščanskih družin, predanih slovenskemu narodnemu gibanju. Glasba je Friderika navduševala že v najstniških letih. Pel je na koru in se uril v igranju klavirja, učil pa se je tudi osnove harmonije in glasbene teorije pri lokalnemu učitelju. Šolanje je zaključil z 19 leti, saj družina ni imela dovolj sredstev, da bi mu omogočila nadaljnji študij. Tako se je še ne dvajsetleten posvetil vojaški karieri. Pričel je z enoletnim služenjem kot prostovoljec pri pehotnem topniškem polku v Gradcu, kasneje pa se je v vojaški službi povzpel do visokega položaja in dosegel čin generala.
Savin je vzporedno z vojaško kariero hodil po skladateljski poti. Kot častnika avstrijske vojske so ga stalno premeščali, bival je v več kulturnih središčih, med katerimi ga je najbolj zaznamoval Dunaj. Tam je sprva širil svoje glasbeno obzorje z obiski Dvorne opere, kasneje pa se je sistematično lotil študija kompozicije. Leta 1891, ko je bil zopet premeščen na Dunaj, je pričel zasebno študirati kompozicijo pri Robertu Fuchsu. V tem obdobju se je kot skladatelj in glasbenik pričel vedno bolj izpostavljati v javnosti, in ker se javno glasbeno udejstvovanje za vojaka ni spodobilo, si je nadel psevdonim Risto Savin. Po letu 1897 je sledil študij instrumentacije pri Karlu Knittlu v Pragi. Konec vojne je Savinu prinesel tudi konec dvojnega življenja; od upokojitve leta 1918 se je končno lahko posvetil izključno skladanju. Umrl je 1948 v Zagrebu.
Največ zanimanja in pozornosti je Savin namenil vokalu, v samem središču njegove ustvarjalnosti pa so štiri opere. Iz glasbe njegove prve opere Poslednja straža (1904) je razvidno, da so na Savina vplivala dela Richarda Wagnerja, Richarda Straussa in Gustava Mahlerja. Že v tej enodejanki je uporabil vodilne motive, ki jih je imenoval situacijski motivi. V glasbi Lepe Vide (1907) se po mnenju muzikologa Gregorja Pompeta kaže še večji vpliv Wagnerja s tesnejšo zavezo glasbeni drami, saj vodilni motivi postanejo glavni gradniki glasbenega stavka. Poleg tega to delo odlikuje drznejša harmonija s pogostimi kromatičnimi spremembami in sekvencami. Poleg vodilnih motivov je pomemben element v Savinovih operah navezava na slovensko oziroma slovansko tradicijo, kar se kaže že v izbiri snovi za librete. Snov za prvi dve operi je črpal iz slovenske literature, za drugi dve pa iz zgodovine. Poleg tega je v glasbeni stavek vpeljeval glasbene motive iz slovenske oz. južnoslovanske folklore. Gosposvetski sen (1921) je tako skladatelj že sam označil kot narodno opero, prav tako svojo zadnjo opero, Matijo Gubca (1923).
Savinu je v operah uspelo zelo dobro uglasbiti dramsko dogajanje. Ni dvoma, da je imel izrazit občutek za teater, žal pa ni imel sreče pri izbiri libretov. V tem obdobju ni bilo mogoče najti veščega slovenskega libretista, četudi se je Savin trudil v tej smeri. Neuspešno je, denimo, poskušal rekrutirati Ivana Cankarja za pripravo libreta Lepe Vide. Besedila so tako najprej nastajala v nemščini, jeziku, v katerem je bil Savin sam bolj vešč. Pri ustvarjanju Poslednje straže in Lepe Vide je najprej uglasbil nemška besedila, ki so bila potem prevedena v slovenščino. Na nekaterih mestih se zaradi tega besedilo slabo prilega glasbi. Libreta za Gosposvetski sen in Matijo Gubca je napisal sam, dodelal in prevedel pa ju je Fran Roš. Libreti vseh oper so bili že v izhodišču dramaturško šibki, saj mestoma vsebujejo vsebinsko neutemeljene dogodke, ki rušijo dramatično napetost.
Stroka poleg skladateljevih glasbeno-gledaliških del najbolj ceni njegove samospeve. Ti so sprva imeli stilno romantične poteze, v času študija pa je vanje začel vnašati drznejše harmonije. Savin velja za prvega, ki je v slovenski samospev vpeljal kompozicijske postopke moderne. Skladal je tudi zbore za različne zasedbe. Med njimi izstopajo mladinski zbori, v katerih je funkcionalno zasnovano harmonijo prepletel z disonancami in stalnimi modulacijami. Orkestralne, komorne in klavirske skladbe imajo v Savinovem opusu le obrobno vlogo. Napisal je tudi dva baleta, Plesne legende in Čajna punčka.
Tako uspešno kot je Savin krmaril svoje dvojno, vojaško in skladateljsko življenje, je v svoja dela vpeljal dva različna koncepta: stilne poteze glasbene moderne in folklorno obarvan glasbeni material. Ravno prisotnost obeh teh elementov mu je zagotovila, da so bila njegova dela v domačem okolju nadvse lepo sprejeta. Slovenski skladateljski krog se je namreč zavedal vrednosti Savinovega tehtnejšega glasbenega stavka, ki je bil vrh tega integriran s kompozicijskimi prakse moderne. Gojmir Krek je menil, da »vsaka Savinova skladba pomeni napredek v naši glasbeni literaturi«. Z vsakim narodno obarvanim delom pa je Savin še krepil slovensko nacionalno kulturo, kar je bil takrat poglavitni cilj vseh umetniških področij. Savinov opus je toliko bolj cenjen, ker je s svojo ustvarjalnostjo kljuboval težkim domačim razmeram. Bil je namreč eden redkih slovenskih skladateljev, ki so si v tem obdobju sploh upali poseči na glasbeno-gledališko področje. Pri tem je Savin poskušal ustvariti slovensko nacionalno opero. Poleg tega je bil med prvimi skladatelji, ki so sledili tujim novostim v kompoziciji, s čimer je intenzivno prispeval k razvoju slovenske glasbene moderne.
Vesna Venišnik Peternelj
