V naselju na levem bregu reke Soče, pogosto imenovanem Kanal ob Soči, se v starem mestnem jedru Kanala na trgu Kontrada nahaja v 11. stoletju zgrajena gotska hiša, v kateri je poleg knjižnice stalna razstava oz. spominska soba Marija Kogoja.
Stalna razstava o življenju in delu slovenskega ekspresionističnega skladatelja Marija Kogoja je bila pod okriljem Pokrajinskega muzeja v Novi Gorici postavljena leta 1989. Razstavo s 107 eksponati sta pripravila tržaški skladatelj Pavle Merkù in zgodovinarka Metka Nusdorfer Vuksanović in jo razdelila na biografski in glasbeno ustvarjalni del.
Skladateljevo življenje je najprej razdeljeno na tržaško obdobje, ki zaobjema njegovo rojstvo in zgodnje otroštvo, na kanalsko obdobje od leta 1899 naprej, ko je odraščal kot sirota v Kanalu, in na goriško obdobje, ki obravnava njegova gimnazijska leta in usmeritev v svet glasbe. Nato sledita dunajsko obdobje, ko je Kogoj svoje glasbeno znanje izpopolnil, in končno še ljubljansko obdobje po letu 1918, ko so se začela leta hude gmotne in duševne stiske ob soočenju z resničnostjo okolja, ki ni bilo dojemljivo za njegova duhovna in intelektualna hotenja.
Glasbeni del razstave prikazuje Kogojevo ustvarjanje od prvih zborovskih skladb do njegove edine opere Črne maske, ki je glasbeni višek njegove ustvarjalnosti in znamenje stika slovenske umetnosti s sodobnimi evropskimi glasbenimi tokovi.
Zanimivejši razstavni eksponati so Kogojevo pismo iz leta 1929, v katerem se že kažejo klice njegove duševne bolezni, nekaj njegovih slikarskih del in predstavitev Črnih mask ter medijskih odzivov na ta odlični in edinstveni operni primerek ekspresionizma na Slovenskem. Razstavljena je operna partitura in članek o njej, ki ga je za časopis Dom in svet leta 1929 napisal Stanko Vurnik, ter članek o operi iz revije Ilustracija.
Iz drugih razstavnih eksponatov spoznamo Kogoja tudi kot glasbenega kritika in esejista.
E-mail: tic.kanal@siol.net
Marij Kogoj
Skladatelj Marij Kogoj (1892–1956) je deloval na začetku 20. stoletja, ko so evropski skladatelji sprejemali kompozicijsko-tehnične novosti in se oddaljevali od tonalnega jezika. V subjekt usmerjena estetika 19. stoletja se je z ekspresionizmom na začetku 20. stoletja poglobila in pripeljala do skrajnega izraza človeške notranjosti. Skladbe so delovale kot psihogram in so se v estetiki odpovedale konvencijam »lepega« v skladu s časom, v katerem se je porodila Freudova psihoanaliza na Dunaju, kjer je leta 1914 Kogoj začel študij kompozicije pri profesorju Franzu Schrekerju, medtem ko se je pri slovitem Arnoldu Schönbergu mladi skladatelj učil instrumentacije. V tem obdobju je nastala Kogojeva odmevna zborovska skladba Trenotek (1914), ki je z objavo v Novih akordih naznanila začetek glasbenega ekspresionizma v širšem jugoslovanskem prostoru. Ustvarjalnost Kogoja lahko v kontekstu glasbene kulture slovenskega prostora razumemo bolj kot »preskok« od tradicionalnih poizkusov nacionalne opere, ki so se nadaljevali vse do leta 1923, k ekspresionistični operi, kakor pa kot preskok od operete v »starem številčnem slogu« k ekspresionistični glasbeni drami in kot preskok od domačijskega k nadnacionalnemu simbolizmu.
Vrhunec Kogojeve ustvarjalnosti predstavlja njegova opera Črne maske (1927), ki kot uglasbitev drame Leonida Andrejeva skozi literarni simbolizem razgrinja vprašanja človekove duše in identitete. Operni osamelec, to edino slovensko ekspresionistično opero, zaznamuje simbolika boja med človekovimi temnimi in svetlimi silami. Muzikološka stroka jo postavlja ob bok velikim opernim delom, kot sta Straussova Saloma in Elektra, ter jo označuje kot ključno delo, s katerim se je slovenska glasba približala sočasnim evropskim tokovom.
Človekove psihološke vsebine je Marij, ki se je leta 1898 rodil kot Julij, v svoji ustvarjalnosti raziskoval zaradi zamenjave identitete v otroštvu oziroma zaradi osebnostne krize. Razcepljenost identitete je sprožila tragična smrt mlajšega brata, čigar ime je moral prevzeti, saj so ga odrasli začeli klicati z bratovim imenom. Ko je bil star šest let, je umrl še oče, leto kasneje pa je otroke zapustila mama, ki naj bi odšla delat kot dojilja v Egipt, postala naj bi torej t. i. aleksandrinka.
Čeprav so Kogojevi sodobniki prepoznali odlike njegovega naprednega glasbenega jezika, se z njim niso ravno strinjali. Tudi konservativna publika je ostala zadržana. Ker Kogoj med glasbenimi kolegi ni našel sorodno mislečih duš, se je povezal z mladimi literati in likovniki, slovenskimi avantgardisti. Ta skladateljeva osama in drugačnost sta prikazani na skupinski sliki z naslovom Slovenski skladatelji slikarja Saša Šantla, ki visi v dvorani Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji. Kogojeva misel, da je »vsaka umetnost futuristična – to je usmerjena v bodočnost – in če ni, nima smisla«, je odzvanjala v slovenskem prostoru, četudi je imela le majhno število privržencev.
Po letu 1932 je bil Kogoj diagnosticiran kot shizofrenik in bolezen je prizadela njegovo ustvarjanje ter posledično morda vplivala na to, da so sodobnejši glasbeni premiki na Slovenskem v povojnem obdobju potrebovali več časa za razrast.
Maia Juvanc
