V sobi Weinbergerjeve hiše, kjer je Ladko Korošec med vračanjem v Zagorje prijateljem predvajal svoje posnetke, so na njegov rojstni dan, 3. avgusta, leta 2008 odprli spominsko sobo. Oblikovana je kot multimedijski prostor: na ekranu se vrti dokumentarni film o velikem pevcu, na ogled je nekaj njegovih osebnih predmetov ter slikovno in filmsko gradivo z njegovih nastopov doma in v tujini. Razstavo sta omogočili občina Zagorje in fundacija Ladko Korošec, ki za zbirko skrbi in jo redno dopolnjuje.
Ladko Korošec
Znameniti operni bas Ladko Korošec (1920–1995) si je utrl pot do mednarodno odmevne operne kariere, ki se je iz ljubljanske, zagrebške in beograjske operne hiše razširila na svetovne odre.
Korošec se je rodil v Zagorju ob Savi kot peti sin v rudarski družini, katere oče je bil glasbeno nadarjen in dejaven dolgoletni kapelnik rudarske godbe. Ladko je sprva obiskoval ljudsko šolo v Zagorju, leta 1930 pa ga je brat Veko prvič peljal v Ljubljano, kjer se je udeležil izpita za sprejem v realko. V Ljubljani se je začel glasbeno izobraževati in vse bolj jasno je postajalo, da je podedoval očetovo nadarjenost. Poleg petja se je dokazal tudi kot igralec, kar je znatno obogatilo njegove operne vloge.
Solo petje je študiral pri priznanem Juliju Betettu in se izpopolnjeval v dramski šoli ter z nastopi v amaterskih gledališčih. Poklicno je deloval v ljubljanski Drami. Njegova posebnost pa so bile operne vloge, kot so Don Pasquale v istoimenski operi, Kecal (Prodana Nevesta), don Bartolo (Seviljski brivec), Štrukelj (Gorenjski slavček), Varlam (Boris Godunov), Leporello (Don Giovanni), Skula (Knez Igor), Kralj Treff (Zaljubljen v tri oranže), Hovanski (Hovanščina). Mednarodno je najbolj odmeval njegov nastop, pri katerem je sodeloval z basistom Miroslavom Čangalovićem v Massenetovi operi Don Kihot. Sam in z ansambli ljubljanske, zagrebške ter predvsem beograjske opere je nastopal po opernih odrih po Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki. Nastopil je tudi na Antarktiki in v Avstraliji.
Za operni vlogi Don Pasquale in Sancho Pansa ter celotni pevski opus je prejel več Prešernovih nagrad (1949, 1959, 1978). Po desetih letih je prejel še prestižno slovensko priznanje za umetniške glasbene dosežke – Betettovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije.
O svojih gostovanjih po svetu je pisal v knjigi Na tista lepa pota, iz katere je razvidno, da se v srcu nikoli ni ločil od rodnega Zagorja ter domačih pevcev rudarjev, pri katerih je, kot poudarja, začel svojo pevsko pot.
Maia Juvanc
