☟ Seznam lokacij

SLO Spominska soba Josipine Turnograjske

☜ Nazaj

Spominska soba Josipine Turnograjske

Potoče 2
4205 Preddvor

Spominska soba Josipine Turnograjske se nahaja v gradu Turn v prostoru, ki je ob sobotah namenjen mašnemu obredju oskrbovancev Doma za starejše občane, ki je v gradu že nekaj desetletij. V sobi sta dve vitrini in imitacija Josipinine pisalne mize. Ohranilo se je izredno malo artefaktov, saj je bilo med vojno veliko uničenega in/ali odtujenega.

V vitrinah so kopije fotografij, faksimile nekaterih njenih del, vendar med njimi ni ničesar glasbenega. Celotna notna zapuščina je shranjena v rokopisni zbirki NUK-a (popis vseh del najdemo v knjigi Moč vesti Mire Delavec). Drugi predmeti, kot so lesena knjižna kazala in pahljače, so rekonstrukcije tistih, ki jih je uporabljala Josipina. Na mizi je nekaj kopij ljubezenskih pisem, ki jih je napisala za pesnika in politika Lovra Tomana, s katerim sta se leta 1850 zaročila. Njena pisna korespondenca ponuja zanimiv vpogled v družbene razmere in odnose v 19. stoletju.

Stene spominske sobe krasijo kopije fotografij. Zanimiv artefakt so citre, na katere naj bi Josipina igrala, čeprav v vsej njeni korespondenci (ki je edina v celoti ohranjena zbirka njene zapuščine) ta inštrument ni nikjer neposredno omenjen. Rokopis spevoigre Črtomir in Bogomila se ni ohranil, vendar zapisi iz njenih pisem nakazujejo, da se je lotila skladanja tega dela.

Josipina Urbančič Turnograjska

Prva slovenska pesnica, literarna ustvarjalka in skladateljica Josipina Urbančič Turnograjska (1833–1854) je ustvarjala v slovenskem jeziku, kar je bilo sredi 19. stoletja sila redko. Navduševala se je nad slovansko idejo in v svojem kratkem življenju ustvarila obsežen pesniški, pripovedni in glasbeni opus.

V 19. stoletju so s pojavom meščanskega sloja na prizorišče stopile nekatere umetnice kot redke predstavnice ženske intelektualne svobode, in sicer najprej zunaj slovenskega prostora. Josipina je bila prva ženska, ki se je vidneje intelektualno izpostavila na Slovenskem, sledile pa so ji Pavlina Pajk, Luiza Pesjak in Marica Bartol Nadlišek.

Rodila se je v gradu Turn v družini veleposestnikov. Pri rosnih osmih letih ji je umrl oče, zato sta za njeno izobraževanje in širjenje obzorja poskrbela mama in Lovro Pintar, ki je bil domači učitelj, duhovnik ter nabožni pisatelj. Ta je mlado Josipino navdušil nad slovenskim jezikom in nad ustvarjanjem v tem jeziku. Josipina se je učila še latinščine, italijanščine, grščine in nekaterih slovanskih jezikov ter se izpopolnjevala v matematiki, zgodovini, zemljepisu in verouku. Kot glasbenica se je v igri klavirja izoblikovala pri Alojzu Globočniku.

Njeno ustvarjanje sprva ni bilo dobro sprejeto. Zgodovinar in pisatelj Janez Trdina je takole podal svojo kritiko v pismu Lovru Tomanu: »Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!« Kasneje je priznal, da so dela Josipine Turnograjske vredna, da se ohranijo za prihodnje rodove.

Josipina je v nekajletnem ustvarjalnem obdobju sprva spisala večje število kratkih poučnih zgodb z moralnim podukom (Popotnik, Svoboda, Domoljubje, Povračilo), kasneje pa se je ukvarjala tudi z zahtevnejšimi tematikami, ki so vključevale zgodovinske povesti, zgodbe o političnih dogodkih in o pomenu slovanstva, kot so Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski in francoski v vojski vjeti vojaki, Katarina, ruska carica, Poljski rodoljub, Svoboda. Njeno najvidnejše delo je Nedolžnost in sila – povest o Veroniki Deseniški. Josipinini ženski literarni liki nastopajo kot nosilci nadnaravne moči in velikokrat utelešajo junaške prvine ter posežejo tudi po orožju.

Josipina velja za prvo slovensko skladateljico, čeprav se je ohranilo malo njenih skladb. Skladati je začela pri 17 letih. Njena prva skladba je bila uglasbitev Tomanove pesmi Tri rožice, ki je eden izmed redkih ohranjenih primerkov njenega rokopisa. Njene skladbe razodevajo dobro podkovano glasbenico in pianistko ter občutljivo ustvarjalko napevov na slovenska besedila. Glasbeni stavek temelji na klasicistični strukturi. Skladbo na moževo besedilo Občutki so leta 1851 izvajali v Gradcu na bésedi, narodnobuditeljski prireditvi slovenskih visokošolcev. Skladba je bila po izboru urednika Jurija Flajšmana objavljena v Gerlici leta 1864. Med drugimi izvajanimi deli v tistem času se omenja še Napitnico, med klavirskimi skladbami pa Rodoljubice, Spominčice, Milotinke in polko Zoranka.

Josipina se je lotila tudi spevoigre na Prešernovo pesnitev o Črtomiru in Bogomili. Nedvomno jo je pritegnila tematika, ki je takrat spodbujala slovansko idejo, s katero je želela v središče postaviti porajajoči se občutek narodnosti. Dela ni dokončala.

Leta 1853 se je poročila in preselila k možu v Gradec, kjer je za posledicami poroda in ošpic umrla že naslednje leto, stara komaj 20 let. Pokopana je v Gradcu na pokopališču svetega Lenarta.

Maia Juvanc

Viri:


  • Delavec, Mira. Moč vesti – Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica. Brežice: Založba Primus, 2009.