V vasici Konjšica je svoj počitek našel znameniti dirigent Carlos Kleiber, ki se je od poklicnega vrveža pogosto umaknil v neokrnjeno naravo blizu Litije. V vasi je na ogled po Kleiberjevi osebnosti urezana skromna, a vsebinsko pomenljiva spominska soba, v kateri je predstavljeno njegovo poklicno in zasebno življenje. Ljubitelji klasične glasbe si lahko ogledamo več slik iz Kleiberjevega zasebnega življenja in se pobližje seznanimo z njegovim koncertnim življenjem na svetovnih odrih. Na ogled so ocene njegovih interpretacij, dirigentska palčka, poslušamo pa lahko tudi katerega od legendarnih posnetkov Kleiberjevih izvedb, denimo najodmevnejša izmed njih, Beethovnovi Peto in Sedmo simfonijo z Dunajskim filharmoničnim orkestrom.
Blizu vhoda je skupni grob zakoncev Stanislave Brezovar (1937–2003) in Carlosa Kleiberja (1930–2004). Vaščani povedo, da je eden najznamenitejših dirigentov 20. stoletja v samotni vasici našel svoj dom skupaj z ženo, baletko. Ker je njeno smrt težko preboleval, je po sedmih mesecih za njo odpotoval še sam. Lahko bi imel ovenčan grob na Dunaju, v Berlinu ali Buenos Airesu, vendar je za svoje končno počivališče raje izbral soprogin rodni kraj. Konjšičani so se vse njune veličine zavedli šele po njuni smrti, ko je konec julija 2004 pri njih potekala velika slovesnost, na katero so prišli predstavniki Slovenije in Avstrije. Grob obiskujejo prepoznavni glasbeniki, med njimi Riccardo Muti in Valerij Gergiev ter občasno skupine oboževalcev z Japonske.
Na tem mestu velja omeniti še eno zanimivost. Na grobu se je namreč razrasla posebna sorta vrtnice, ki so jo na Dunajo vzgojili prav v znamenju dirigenta in poimenovali Kleiberjeva vrtnica.
Carlos Kleiber
Carlos Kleiber (1930–2004), eden največjih in najbolj iskanih dirigentov 20. stoletja, je bil vedno nezaupljiv do javnosti. Svojo potrebo po zasebnosti in mirnem domačem življenju je uresničil prav v Sloveniji. In Slovenci smo ga vzeli za svojega.
Rodil se je v Nemčiji, in sicer uveljavljenemu dirigentu Erichu Kleiberju in njegovi ameriški soprogi. Družina je nasprotovala nacistični ideologiji, ki je tedaj v Nemčiji pridobivala zalet, zato je emigrirala v Argentino. Sprva ni kazalo, da bo mladi Kleiber nadaljeval po očetovih stopinjah, saj je v Zürichu študiral kemijo, za nameček pa mu je prav oče odsvetoval glasbeno kariero. Toda Carlosova ljubezen do glasbe je prevladala. Hitro se je izkazalo, da ima poseben talent, ki ga je skoraj na skrivaj začel uresničevati kot dirigent pod psevdonimom Karl Keller.
Svoje (pravo) ime si je ustvaril z dirigiranjem v gledališčih in opernih hišah nemško govorečih držav. Kritiki so izpostavljali njegov inventivni pristop in prepoznavali v njegovem dirigentskem slogu svojstveno kombinacijo stroge točnosti in razposajenega plesnega elana. Kleiber je imel izjemen čut za notranjo orkestrsko dinamiko in psihologijo ter prodoren uvid v glasbene zapise skladateljev, katerih dela je izvajal. Kmalu je bil vabljen v newyorško Metropolitansko opero, sodeloval pa je tudi s Čikaškim simfoničnim orkestrom, londonsko Kraljevo operno hišo in La Scalo v Milanu.
Kleiberjeva karakterna posebnost je bila, da je ostajal popolnoma zvest in predan svoji umetniški viziji, ob kateri ni bilo prostora za karierne motivacije. Čeprav so mu ponujali visoke honorarje, je vedno delal brez podpisane pogodbe, zato da je lahko prekinil sodelovanje, kadar se mu je delo s problematičnimi glasbeniki v orkestru uprlo oziroma je naletel na idejna nasprotovanja vodstva ustanov. Prijel se ga je sloves skrivnostnega in samotarskega umetnika brez menedžerjev, nedostopen pa je bil tudi za oboževalce. Njegovo delo je bilo cenjeno in je prejemal številna vabila k sodelovanju bodisi z glasbeniki solisti bodisi z velikimi orkestri, na katere pa se je redkokdaj odzval. Odklonil je celo položaj direktorja Berlinske filharmonije, kjer bi nasledil slovitega Karajana po upokojitvi. Večinoma je sodeloval z Bavarsko državno opero.
V snemalnem studiu je bil zloglasno perfekcionističen. Le redko je dovolil, da kateri od njegovih glasbenih posnetkov doživi izdajo, zato je njegova zapuščina v primerjavi z zapuščino ostalih prepoznavnih dirigentov 20. stoletja dokaj skopa. Dopolnjujejo jo posnetki nastopov v živo, ki razkrivajo karizmatično osebnost in gestikulacijo z baletnimi prvinami, ki dodatno razsvetljuje Kleiberjeve interpretacijske viške. Med temi so najvidnejše izvedbe Beethovnovih simfonij z orkestrom Concertgebouw (Deutsche Grammophon DVD) in Dunajsko filharmonijo, Webrovega Čarostrelca z orkestrom Dresdenske državne kapele in novoletni koncert z Dunajskimi filharmoniki iz leta 1989. Med legendarne posnetke glasbe se je zapisala njegova izvedba Beethovnovih Pete in Sedme simfonije.
Enkratno doživetje je bilo Kleiberjevo dirigiranje Orkestru Slovenske filharmonije in RTV Simfonikom, čeprav sodelovanje ni obrodilo trajnejših sadov. Kot zanimivost velja še omeniti, da je leta 1997 s Slovensko filharmonijo izvedel Brahmsovo Simfonijo št. 4, op. 98, katere posnetek se je znašel na portalu YouTube.
Samotar po duši, si je z ženo, slovensko balerino Stanislavo Brezovar, ustvaril zasebno življenje v Konjšici v bližini Zagorja ob Savi, kjer sta kupila počitniško hišico. Čeprav je v življenju dal en sam intervju in se zato o njegovi zasebnosti ni veliko vedelo, je bilo znano, da se je navezal na Slovenijo. Krajani dolgo niso vedeli, da imajo za soseda tako slavno osebnost, saj o umetniškem delovanju zakonca Kleiber nista govorila. Posumili so šele, ko so Carlosa v kakšni trgovini s ploščami opazili na ovitku plošče in presenečeno ugotovili, da je to vendar njihov preprosti sosed. Kleiber je namreč tekoče govoril slovensko in se je rad sprehajal po gozdu v razvlečenih puloverjih ali ponošeni trenirki.
Decembra 2002 je soproga umrla, kar je Kleiberja pahnilo v depresijo. Sedem mesecev kasneje je v Konjšici urejal ženin nagrobnik, ki ga je sam izbral in dal v izdelavo. Dan po postavitvi nagrobnika so ga domačini našli mrtvega v njuni hišici. V skladu z njegovo željo so ga pokopali poleg žene na krajevnem pokopališču. Na grobu se je razrasla posebna sorta vrtnice, ki so jo na Dunaju vzgojili posebej za dirigenta in poimenovali Kleiberjeva vrtnica.
Njegov grob je postal romarski kraj za ljubitelje glasbe z vsega sveta. Leta 2010 je znani dirigent Riccardo Mutti počastil Kleiberja s koncertom v Ljubljani. V počitniški hiši zakoncev je za javnost odprta skromno opremljena spominska soba, ki nas spominja na njegov preprosti značaj in to, da je eden največjih, svetovno priznanih dirigentov za svoje končno domovanje izbral prav Slovenijo.
Maia Juvanc
