V župnišču v Žireh so leta 2015 v Jobstovi dvorani uradno odprli stalno razstavo o organistu, zborovodji in skladatelju Antonu Jobstu. Razstavo z več kot 100 artefakti je pripravil Tone Čadež. Na ogled so rokopisi, notna gradiva, priznanja in medalje ter fotografije iz Jobstovega družinskega in glasbenega življenja. Med razstavnimi eksponati najdemo njegov rokopis žirovske himne Oj, mi smo pa tam na žirovskem doma, njegovo prvo natisnjeno skladbo iz leta 1912 ter pismo, ki ga je leta 1962 Jobstu poslal Stanko Premrl.
V spominski sobi se nahaja Jobstov pianino iz leta 1936, vidimo lahko tudi medaljo reda Gregorja VI., ki mu jo je za njegova sakralna glasbena dela leta 1974 podelil Vatikan. Večina njegove glasbene zapuščine se nahaja v notnem arhivu na koru župnijske cerkve sv. Martina v Žireh.
Anton Jobst
Zajetni cerkveni opus slovenskega organista in skladatelja Antona Jobsta (1894–1981) odlikuje svojstvena glasbena invencija, vsestranskost Jobsta pa se odraža tudi v njegovem posvetnem glasbenem ustvarjanju.
Mladi Jobst se je sprva učil glasbe pri očetu Nikolaju, vaškem organistu, in stricu Ivanu Grafenauerju, organistu cerkve sv. Križa v bližnjem Beljaku. Šestnajstletni Jobst je pridobil formalno glasbeno izobrazbo na ljubljanski Orglarski šoli Cecilijanskega društva. Med študijem je spoznal svojega učitelja, mentorja in vzornika Stanka Premrla, ki je bil cerkveni skladatelj, pedagog in vodja Orglarske šole. Na njegovo pobudo se je Jobst po dokončanem študiju uveljavil kot organist v Žireh nad Škofjo Loko, kjer se je posvetil tako posvetni kot tudi cerkveni glasbeni kompoziciji in poustvarjanju. S krajšimi prekinitvami med prvo in drugo svetovno vojno je Jobst vse svoje življenje komponiral, vodil cerkveni zbor, salonski in pihalni orkester ter učil na glasbeni šoli in nastopal na orglah in klavirju v Žireh.
Leta 1912 je ustvaril svojo prvo kompozicijo, mašno pesem Pred Bogom pokleknimo, ki je izšla v Cerkvenem glasbeniku, eni izmed prvih glasbi namenjenih publikacij, ki je na Slovenskem začela izhajati leta 1878. Sledila je izdaja daljšega vokalno-inštrumentalnega ciklusa Petih postnih pesmi za mešani zbor in orgle. V medvojnem obdobju je svoje sakralno glasbeno ustvarjanje stilno nadgradil s klico sodobnega – oddaljil se je od tradicionalne tonalnosti in romantičnega toposa. Tako razširjeni harmonski prostor zasledimo v glasbeni invenciji zadnjega stavka ciklusa omenjenih postnih pesmi, ki nosi naslov Tvoje čem trpljenje peti.
Drugi za Jobsta značilen odmik od tradicije lahko opazimo na področju ritma. Prvič je svojo zamisel o svobodnejšem ritmu uporabil v a cappella priredbi ljudske pesmi Kam pa, fantje, drev’ v vas pojdemo?, v kateri je z močnim rubatiranjem porušil občutek ritmične stabilnosti ter ji s tem dal svojstven pečat. Kljub tem klicam novatorstva Jobsta uvrščamo med ustvarjalce tradicionalnega cerkvenega glasbenega stavka. V povojnih letih je ustvaril še nekaj zbirk orgelskih skladb in v zadnjih letih življenja še dvajset orgelskih preludijev k cerkvenim ljudskim pesmim.
Čeprav se je Jobst na Slovenskem uveljavil predvsem na sakralnem področju, njegova posvetna dela po številu zasenčijo cerkveni opus. S šestimi spevoigrami se je posvetil scenski glasbi ter svojo vsestranskost dokazal z inštrumentalnimi deli, ki vključujejo skladbe za solistične inštrumente, komorne orkestre, harmonikarske sestave, pihalne godbe ter simfonične orkestre. Večji del posvetnih zborovskih skladb preveva njegova čustvena navezanost na rodno Koroško.
Maia Juvanc
