☟ Seznam lokacij

SLO Spominska plošča Zvonimirju Cigliču

SLO Spominska plošča Emilu Adamiču

☜ Nazaj

Spominska plošča Zvonimirju Cigliču

Ulica talcev 5
1000 Ljubljana

Leta 2011 so na pročelje hiše, v kateri je skladatelj živel in ustvarjal več desetletij, pritrdili spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši je v letih od 1960 do 2006 živel in ustvarjal slovenski skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog Zvonimir Ciglič. Mestna občina Ljubljana, 2011.«

Zvonimir Ciglič

Skladatelj, pedagog in dirigent Zvonimir Ciglič (1921–2006) je bil goreč ljubitelj glasbe v času političnih vrenj, ki mu niso bila naklonjena. Njegova dirigentska in skladateljska kariera ni našla pravega zaleta, tako da svojega potenciala ni uveljavil v tolikšni meri, kot so mu mnogi napovedovali. Bil je zlasti pedagog, vendar njegov glasbeni opus priča o muzikalni veličini temperamentnega skladatelja in pomembnega slovenskega simfonika.

Rodil se je v Goriških brdih, čeprav je sam poudarjal uskoške korenine, ki naj bi vplivale na njegov goreč in izzivalen značaj. Njegovi odnosi z glasbeno umetniško srénjo so bili tako večkrat precej napeti.

Klavirja se je začel učiti kot najstnik, vendar je hitro napredoval in se po maturi vpisal v Srednjo glasbeno šolo, kjer ga je za kompozicijo navdušil Lucijan Marija Škerjanc. Ta je na akademski stopnji postal Cigličev profesor. Kasneje, leta 1946, je začel študirati še dirigiranje pri priznanem dirigentu in skladatelju Danilu Švari, izpopolnjeval pa se je pri Lovru Matačiću v Salzburgu in pri Henriju Barraudu v Parizu. Diplomiral je iz kompozicije in dirigiranja. Rektor Julij Betteto je v pohvali izpostavil Cigličev smisel za simfonizem ter izjemen dirigentski občutek za široko zasnovano interpretacijo.

Na obeh področjih, tako dirigentskem kot skladateljskem, je uspešno deloval, in sicer sprva v sarajevski operi, kjer pa iz političnih razlogov ni dobil stalnega angažmaja. Vrnitev v Ljubljano mu prav tako ni prinesla gotovega mesta. Dirigentski nastopi, s katerimi je požel odobravanje publike in strokovne javnosti, niso obrodili trajnejšega sodelovanja z Orkestrom Slovenske filharmonije in drugimi glasbenimi inštitucijami, zato se je postopoma umaknil iz glasbenih krogov in se začel preživljati kot pedagog. Poučeval je na ljubljanski Srednji glasbeni šoli in Pedagoški akademiji.

Slogovno ga je muzikolog Dragotin Cvetko postavil ob bok vidnejših osebnosti njegove generacije, kot so skladatelji Krek, Matičič in Škerl. Za vse je bilo značilno, da se niso nagibali k modernistični ideji napredka (ta je zaznamovala Osterčev krog) niti niso segali nazaj k poznoromantičnemu idiomu, temveč so iskali svojo pot v stilni simbiozi preteklega in novejšega, kot sta to v svetovnem merilu počela Bartók in Prokofjev. Cigliča ni zanimalo eksperimentiranje in iskanje tehničnih novosti. Čeprav je uporabljal trše zvočne tvorbe, je sledil svoji »samoizpovedni nujnosti«, ki jo je povezoval s poznoromantično idejo o čustveno prevzemajočem v glasbi.

Pisal je orkestralna, vokalno-inštrumentalna dela, samospeve, zbore, klavirske skladbe in komorno glasbo, od vsega pa so mu najbolj ustrezale simfonične kompozicije s poznoromantičnim toposom. Med temi izstopa impresionistična Simfonija ekstaze oz. Obrežje plesalk, ki je nastala, ko je bil v vojaškem zaporu nekaj mesecev zaprt v samici, in je pozneje postala glasbeni del baletne koreografije Henrika Neubauerja. Od njegovih vidnejših del velja omeniti še Števerjansko simfonijo, Simfonijo mortis in Tri skice, v katere je skladatelj vpletel svoj svetovni nazor. Njegova glasbena govorica se je predvsem v simfoničnem stavku razrasla v ekspresionistične dimenzije.

Med vidnejše skladbe sodijo tudi Concertino za harfo in godala, klavirski skladbi Nokturno in Bakhanal, Erotikon za glas in klavir ter Božanski absurd za glas in orkester, v kateri se razodeva skladateljeva filozofija: večno prevpraševanje razmerja med smrtjo in življenjem. V Absurdu za dvoje kvintetov se je Ciglič dotaknil glasbene avantgarde, samospeva Usoda in Topoli pa spadata v izvajalsko zahtevnejši pevski repertoar.

Maia Juvanc

Viri:


  • Križnar, Franc, in Zvonimir Ciglič. Zvonimir Ciglič – biti ustvarjalec. Razmišljanja skladatelja, dirigenta, pedagoga in častnega doktorja glasbe Zvonimirja Cigliča v razgovorih s Francem Križnarjem. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2006.
  • Koter, Darja. (Ur.) Zvonimir Ciglič (1921–2006). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani. Zvezek 17. Ljubljana: Akademija za glasbo, Katedra za zgodovino glasbe, Oddelek za glasbeno pedagogiko, 2012.