Leta 2005, ob 100-letnici rojstva, so pritrdili spominsko ploščo na fasado hiše, v kateri je vrsto let deloval skladatelj in muzikolog Vilko Ukmar. Obeležje so postavili Glasbena matica, Društvo slovenskih skladateljev, Akademija za glasbo v Ljubljani in Sindikat vzgoje. Na plošči lahko preberemo zapis: »V tej hiši je v letih 1937–1991 živel in ustvaril vsa svoja pomembna glasbena in znanstvena dela slovenski skladatelj in muzikolog profesor Vilko Ukmar.«
Vilko Ukmar
Vilko Ukmar (1905–1991) je življenje razpel med glasbo in širšo strokovno mislijo o umetnosti. Vpliva romantike in impresionizma (posluh za harmonsko barvo in orkestracijo) se v njegovih skladbah soočata z modernističnim nagnjenjem k ostrejši zvočnosti, vendar nikoli zavoljo inovativnosti. Ukmar je bil tudi pomemben glasbeni pedagog, zgodovinar in estetik.
Rodil se je v Postojni, kjer je pridobil prvo izobrazbo, nato se je vpisal na šentviško škofijsko gimnazijo in zatem na ljubljansko pravno fakulteto. Hkrati je študiral kompozicijo in violončelo na mestnem konservatoriju. Takrat je že pisal samospeve, klavirske skladbe, zbore in gledališko glasbo. Po končanem študiju prava se je vpisal na Novi dunajski konservatorij. Kompozicije in kontrapunkta se je učil pri Ivanu Langstrothu in zasebno pri Walterju Brichtu. Nekaj mesecev pred vrnitvijo v Ljubljano je umrl njegov prijatelj, umetnostni zgodovinar, muzikolog in etnolog Stanko Vurnik. Ukmar je nadaljeval njegovo delo glasbenega kritika ter strokovnjaka za estetiko in zgodovino glasbe. Po izobraževanju na zagrebški glasbeni akademiji je postal predavatelj na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa ravnatelj Opere. Po vojni se je zaposlil na Akademiji za glasbo in postopno habilitiral v rednega profesorja. Med drugim je predaval svetovno glasbeno zgodovino in estetiko.
Ob koncu študija so nastale skladbe z romantičnimi prvinami, ki so že vsebovale odtenke ekspresionizma, denimo klavirska Sonata (1932), nekatera dela po drugi svetovni vojni pa so vnovič povzemala neoromantični in impresionistični slog. Tristavčni Simfonični poem št. 1 (1957) se razvija kot izmenjevanje kratkih spevnih motivov in tišjih mirujočih harmonskih podlag s hitrimi linijami pihal in bogato inštrumentiranimi crescendi, napetost cikla se razreši šele nekaj trenutkov pred koncem, in to bliskovito. V baletu in suiti Lepa Vida (1955, 1974) Ukmar ne ponudi pomiritve; napetost v klicu domačih zvonov, ki ga ponazarjajo harfa in cevni zvonovi, ne najde dokončne sprostitve, niti ko se zvonjenje konča, saj mu sledi niz kratkih, bogato inštrumentiranih fraz. Tudi skladateljev glasbeni tok je nepredvidljiv. Imaginacije za violino in klavir (1956) vsebujejo raznovrstne skupke akordov in dodanih tonov, iz katerih je odseva občutek za harmonsko barvanje, ki zabrisuje poti do zaključkov glasbenih misli. Komorni opus nadaljujejo skladbe Ekspresije za klavir (1962), zbirka samospevov Astralna erotika (1968), Reminiscence za dve violini (1982) in druga dela.
Simfonični poem št. 2 (1962) vsebuje obsežen drugi stavek s pastoralnim pridihom, podan z umirjenimi soli flavte, klarineta in drugih pihal. Oblika je še vedno zaokrožena, četudi akordi zvenijo ostreje, zlasti v naprednejšem prvem stavku, ki se oddaljuje od tonalitetnosti, a še ne zaide v serialno logiko. Zvočna drznost je opazna tudi v drugih simfoničnih delih, denimo v Simfoniji št. 3 (1967), kjer je Ukmar dodobra izkoristil zvočnost trobil, in v Transformacijah za godalni orkester, harfo in tolkala (1973). Ukmar je v tistem času pisal tudi kantate Integrali (1972), Alarm (1977) in Starka za vasjo (1981).
Glasbeni slog je izbiral glede na uporabnost izraznih sredstev, ki bodo poslušalca najučinkoviteje pripeljala k polnemu dojetju sporočila skladbe. Taka preudarnost je lepo razvidna iz še danes priljubljenih zborovskih uglasbitev Srečka Kosovela, Otona Župančiča, Franceta Bevka in ljudskih pesmi. Ukmar ni nikoli povsem prešel k serialnemu snovanju niti ni oponašal preteklosti. Njegova glasba je ekspresionistična v razpršenosti motivov, skokovitosti melodij ter spreminjanju razpoloženj po notranjih vzgibih.
Lev Fišer
