Na predlog Kluba starih goriških študentov so leta 1972 na pročelje skladateljeve rojstne hiše (po domače »Pri Johanovih«) postavili spominsko ploščo. Na marmorni plošči je vklesan posvetilni napis: »Stanko Premrl, 1880–1965, skladatelj, orgelski virtuoz, duhovnik, avtor slovenske državne himne.«
Stanko Premrl
Stanko Premrl (1880–1965) je deloval kot glasbenik, skladatelj, organist, glasbeni pedagog, publicist in duhovnik. Sodi med najbolj ustvarjalne slovenske skladatelje, posebej na področju cerkvene glasbe, kjer je s spreminjanjem prevladujočih smernic, predvsem s širitvijo harmonskega stavka, poskrbel za prelomnico v dotedanjem komponiranju ter slovensko cerkveno glasbo povzdignil na evropsko raven ter postal osrednja cerkvena glasbena osebnost 20. stoletja na Slovenskem.
Ko je obiskoval gimnazijo, se je na glasbeni šoli Glasbene matice v Ljubljani štiri leta učil klavir in glasbeno teorijo. Kasneje je na dunajskem konservatoriju poleg klavirja študiral še kompozicijo, kontrapunkt, orgle in petje. V času študija na Dunaju je uglasbil Prešernovo Zdravljico, ki je bila velik izziv za številne skladatelje. Leta 1905 je Premrl med počitnikovanjem doma dobil idejo za napev in kompozicijo, ki jo je nato na Dunaju dokončal in je bila kmalu objavljena v reviji Novi akordi.
Po študiju, ki ga je z odličjem in kolajno zaključil leta 1908, se je vrnil domov in jeseni istega leta s področja orgel in petja opravil državni izpit iz glasbe. Na Orglarski šoli v Ljubljani je sprva deloval kot profesor orgel in petja, kasneje pa je začel poučevati še harmonijo, kontrapunkt ter klavir. Po odhodu Foersterja, ustanovitelja Orglarske šole Cecilijinega društva, je postal ravnatelj šole. To vlogo je opravljal 32 let.
Glasbo je poučeval tudi na Teološki fakulteti, v letih 1919–1939 je učil več predmetov na ljubljanskem konservatoriju, nato je postal redni profesor na Akademiji za glasbo. Leta 1945 se je upokojil. V ljubljanski stolnici je od leta 1909 deloval kot organist in stolni kaplan, poleg tega je opravljal še službo urednika glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika, ki ga je kot prvi slovenski glasbeni časopis leta 1878 začelo izdajati Cecilijino društvo. V časopisu so bili objavljeni številni Premrlovi članki, v katerih skladatelj presenetljivo ni razpravljal o slogovnih smernicah cerkvene glasbe, temveč se je osredotočal bolj na praktična vprašanja. Njegove estetske poglede lahko zato izluščimo predvsem iz njegovih bolj obrobnih opazk in stališč, ki jih je izražal v svoji oceni koncertnega dogajanja ter ob obravnavi izbranih del domačih in tujih skladateljev.
Premrl je bil pomemben predvsem kot skladatelj, saj je zapustil obsežen opus z več kot 2000 deli. Čeprav je pisal tako cerkvene kot posvetne kompozicije, so najpomembnejše nedvomno tiste, ki so povezane s cerkveno liturgijo. Samo cerkvenih del je v njegovem opusu več kot 1000; obsegajo maše, pesmi za ženske, moške in mešane zbore, samospeve, orkestrsko Božično suito, največ pa je kompozicij za orgle. V njegovem opusu je izrazit odmik od strogih cecilijanskih predpisov, ki se jih je držal predvsem na začetku svojega ustvarjanja in so podredili umetniško plat glasbene stvaritve razumljivosti obrednega besedila.
V dvajsetih letih je Premrl postopoma spremenil svoje estetske nazore in se v publicističnih delih v podporo moderni smeri v cerkveni glasbi naslanjal na avtorje, ki so zagovarjali napredek. V kompozicijah je vedno pogosteje uporabljal kromatiko, svobodnejše je obravnaval tudi disonance. Prav ta odmik od cecilijanske tradicije ga je v očeh nekaterih postavil na mesto tistega skladatelja, ki je prekinil s cecilijanskim obdobjem v slovenski glasbi. Čeprav z razvojem kompozicijskih prijemov velja za začetnika nove stilne orientacije cerkvene glasbe na Slovenskem, je kljub temu ostal zvest tradicionalnim okvirom.
Anja Biščak
