Pravokotno ploščo iz glajenega tonalita z vklesanim napisom je leta 1972 na skladateljevo rojstno hišo (mežnarijo) pritrdilo Društvo slovenskih skladateljev.
Stanko Vurnik
Stanko Vurnik (1898-1932) je bil etnolog in umetnostni zgodovinar, ki je dal pomemben pečat tudi muzikologiji, glasbeni kritiki in publicistiki. Med študijem pri svojem vzorniku in profesorju umetnostne zgodovine Izidorju Cankarju se je Vurnik navzel posebne afinitete do problematike sloga v umetnosti. Menil je, da pogled skozi slog tvori edini pravi način obravnavanja zgodovinskih tematik. Ta pogled je prenesel na področje muzikologije, kjer se je zlasti posvetil raziskovanju glasbene zgodovine, stilistike in estetike na Slovenskem. Kljub temu da ni imel formalne izobrazbe s tega področja, je pomagal postaviti temelje slovenske glasbene vede. Predvsem je skrbel za to, da se glasbena stroka drži znanstvenih metod. Že leta 1926 je izrazil potrebo po tem, da se ustanovi muzikološka stolica v Ljubljani. Na glasbeno kulturo slovenskega prostora je vplival tudi kot zagovornik naprednejših novih slogovnih usmeritev.
Vurnikova mnogostranskost se kaže v množici študijskih smeri, ki so ga pritegnile: od slovanske filologije in prava do umetnostne zgodovine. Edini, ki ga je zaključil, je bil študij umetnostne zgodovine, in sicer na Filozofski fakulteti v Ljubljani, izobrazbo s področja etnologije in muzikologije pa si je pridobil s praktičnim delom. Z etnografskim poklicem se je seznanil kot prvi asistent in kasneje kustos Kraljevega etnografskega muzeja, ustanovljenega leta 1923, z muzikologijo pa predvsem s pisanjem glasbenih kritik in z raziskovalnim delom.
Kot etnolog je s svojim delovanjem v Kraljevem etnografskem muzeju odločilno vplival na raziskovanje slovenske ljudske kulture, in to tako na predmetnih področjih kot pri znanstvenih metodah. Med drugim se je ukvarjal s slovensko ljudsko pesmijo in položil temelje za njeno znanstveno obdelavo. Zaslužen je za to, da je Glasbena matica Etnografskemu muzeju predala zbirko slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je na terenu sam tudi zapisoval. Poleg zapisovanja pesmi se je posvečal še razpravam o slovenski ljudski glasbi in zagovarjal stališče, da ta ni enotna, temveč prej heterogena zmes vplivov naturalistično mislečega zahoda in idealističnega vzhoda. Podrobneje se je posvetil belokranjski folklori.
Z glasbeno kritiko se je začel ukvarjati leta 1921, po končanem študiju in zaposlitvi v Etnografskem muzeju pa je postal stalni glasbeni kritik publikacije Slovenec. V svojih kritiških zapisih je postavil strožja merila na področju umetnostne glasbe, ki so predvsem spodbujala izvajanje novejšega repertoarja. Opozarjal je na pomanjkanje instrumentalnih izvedb in zagovarjal potrebo po reformi glasbenega šolstva. Poleg modernizacije programa se mu je zdela posebno pomembna izobrazba mladih komponistov, ki jim je za zgled postavil skladatelja Marija Kogoja in Slavka Osterca.
Kot zagovornik znanstvenih metod je želel glasbeno kritiko postaviti na znanstvene temelje, in sicer v skladu z nazori, ki se jih je navzel med študijem pri Izidorju Cankarju. V svojem najpomembnejšem teoretičnem delu Uvod v glasbo je svojstven pogled na glasbeno zgodovino podal z združitvijo Cankarjeve analize umetnostnozgodovinskega razvoja in raziskave estetike filozofa Franceta Vebra. Poglede teh dveh vzornikov je izrazil z muzikološkega vidika ter se pri tem navezoval na delo Guida Adlerja, utemeljitelja muzikološke stroke.
Anja Biščak
Maia Juvanc
