Na pobudo Kulturnega društva Podgrad in Krajevne skupnosti Podgrad so oktobra 2009, ko se je slavilo 100. obletnico rojstva Radovana Gobca, na njegovo rojstno hišo pritrdili spominsko ploščo.
Radovan Gobec
Radovan Gobec (1909–1995) je deloval na različnih glasbenih področjih, vendar je najvplivnejše sledi pustil kot zborovodja, skladatelj in pedagog. Kot eden vidnejših oblikovalcev povojne zborovske pesmi je menil, da je petje pomemben del človekovega formiranja, s čimer se je posredno navezal na idejo čitalnic 19. stoletja in narodnega preporoda. Napisal je več kot 300 zborovskih skladb ter vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Partizanski invalidski zbor. Bil je tudi direktor ljubljanskega Festivala.
Čeprav se je rodil v Podgradu, je mladost kot primorski begunec preživel na Štajerskem. Z družino so se namreč zaradi vse večjega pritiska Italijanov na rodoljubne Slovence preselili v Celje. Na učiteljišču v Mariboru se je učil klavir in violino ter hkrati začel voditi zbore in pisati prve skladbe. Učil se je pri pomembnih glasbenih osebnostih Hinku Druzoviču in Emeriku Beranu, ki sta vplivala na vrsto skladateljev svojega časa. V mariborskem obdobju je napisal skladbi Pomladne cvetke in V bratskem objemu ter spevoigro Kresniček, ki je postala njegova prva uspešnica. Uspeh spevoiger ga je spodbudil k pisanju za oder. Ustvaril je tri vidnejša glasbeno scenska dela: opereto Hmeljska princesa, Planinska roža in Habakuk, v katerih se prepletajo vplivi različnih operetnih tradicij. V Hmeljski princesi je prevzel značilnosti Offenbachovih operet (satirični ton in tipologija likov) in jim dodal tipiko hmeljskega lokalnega okolja, v katero bodeče vdira izrazito nacionalistično obarvan lik nemškega snubca.
Leta 1932 je napisal pesem Jugoslavija, ki je kot množična pesem napovedala njegov značilni slog, zaznamovan z domovinskim občutenjem. Kot učitelj je služboval v Grižah, Laškem in Jurkloštru, od koder je leta 1944 odšel v partizane in ustvaril Pesem o svobodi in Bohor žari. Vodil je mladinske pevske zbore in prirejal pesmi, med katerimi so bile množične domovinske pesmi, kot sta Pionir in Pesem mladine.
Po vojni je nadaljeval študij in leta 1951 na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije in dirigiranja. Na pobudo Franceta Marolta je ustanovil in med letoma 1946 in 1957 vodil Študentski pevski zbor ljubljanske univerze. Poleg tega se je posvečal tudi komponiranju. Nastale so vidnejše zborovske pesmi Dekletom, Lepo je v naši domovini biti mlad idr.
Deloval je kot urednik Grlice in bil član revije Naši zbori, kjer je objavil svoje tehtnejše skladbe, med katerimi izstopata Jesenska in Njene oči. Leta 1953 je za 28 let prevzel vodstvo invalidskega pevskega zbora (vodil ga je do leta 1981). Ta čas je bil skladateljsko najplodnejši, saj je tedaj napisal nekaj obsežnejših del, kantate in opero Kri v plamenih. 10 let je bil umetniški vodja Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Posvetil se je tudi publicistiki in medijem: izdal je dva učbenika za zborovodje, uredil okoli 15 pesmaric, posnel 20 gramofonskih plošč in 10 televizijskih oddaj. Razen tega je zasedal vidnejše pozicije mnogih glasbenih odborov ter žirij in glasbenih inštitucij; bil je, denimo, predstojnik glasbenega oddelka na Pedagoški akademiji v Ljubljani, častni predsednik Slovenske pevske zveze in predsednik Društva slovenskih skladateljev.
Njegova zadnja zborovska skladba, napisana na pomenljivo besedilo Jožeta Plečnika, »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin«, je nastala leta 1994.
Maia Juvanc
