Na skladateljevi rojstni hiši je spominska plošča z napisom: »Na dan 30. novembra v letu 1890 se je rodil v tej hiši Niko Štritof, komponist, dirigent in libretist, bil je mojster slovenske operne umetnosti.«
Niko Štritof
Niko Štritof (1890–1944) je bil dirigent in skladatelj ter eden redkih prevajalcev libretov. Hodil je na klasično gimnazijo v Ljubljani ter se na Glasbeni matici hkrati učil klavir in violino, poleg tega pa še harmonijo in kontrapunkt pri Mateju Hubadu ter kompozicijo pri Josipu Procházki. Od leta 1909 je bil korepetitor in kapelnik Deželnega gledališča v Ljubljani, vpisal pa se je tudi na pravno fakulteto na Dunaju ter med študijem igral violino in orgle v tamkajšnji dvorni kapeli.
Po prvi svetovni vojni je med letoma 1918 in 1922 poučeval klavir in harmonijo na ljubljanski Glasbeni matici. Kasneje se je sprl z vodstvom in se začel preživljati z igranjem klavirja v kinu Dvor in kavarni Zvezda. Nato je deloval kot dirigent ljubljanske Opere. V opernem miljeju se je uveljavil kot markantna osebnost, ki je prispevala k vzponu in razvoju slovenske opere. Bil je eden prvih slovenskih prevajalcev opernih libretov, s čimer je zapolnil veliko vrzel na slovenskem opernem področju v tem obdobju. Prevedel je librete oper Beg iz Seraja, Carmen, Don Pasquale, Evgenij Onjegin, Jenufa, Knez Igor, La Bohème, La Traviata, Manon Lescaut idr. Znal je prodreti v bistvo izvirnika in mu ostati zvest v svojem prevodu, ki ga odlikujeta pesniški zanos in verzifikatorska spretnost.
Za njegove skladbe je značilna folklorna motivika, predvsem so opazni vplivi pesmi obrobnih slovenskih pokrajin. Nekatere njegove pesmi za glas in klavir so bile objavljene pri Glasbeni matici. Zbirka Narodne, ki je prav tako izšla pri Glasbeni matici, vsebuje Štritofove predelave koroških, štajerskih in kranjskih ljudskih pesmi, ki jih je prvi zapisal Stanko Vraz. Napisal je tudi scensko glasbo za dramo Antigona.
Maia Juvanc
