Leta 2003, pet let po smrti skladatelja Marijana Gabrijelčiča, so na skladateljevo rojstno hišo pritrdili spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši se je rodil Marijan Gabrijelčič, skladatelj 18. 1. 1940–23. VI. 1998. Postavili krajani leta 2003.«
Marijan Gabrijelčič
Skladatelj, glasbeni kritik, pedagog in zborovodja Marijan Gabrijelčič (1940–1998) je zasedal pomembne položaje v slovenskih glasbenih inštitucijah. Naklonjen glasbeni tradiciji, je vplival na koncertne programske smernice in se posvečal tako skladanju kot glasbeni kritiki, katere ostrino je rad usmeril v skladatelje, ki so preizkušali nove in obrobne slogovne rešitve. Večji del opusa je namenil vokalu z vidnejšimi kompozicijami, napisanimi na poezijo Srečka Kosovela.
Njegova prva učitelja glasbe sta bila dirigent Anton Nanut in pedagog Makso Pirnik. Kot skladatelj se je izpopolnil v razredu vplivnega Lucijana Marije Škerjanca. Študij glasbene pedagogike je zaključil na ljubljanski akademiji.
V letih 1969–1975 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, kjer je zastavil programske smernice za koncertne abonmaje, in sicer je prisegal zlasti na preverjena dela svetovne in slovenske zakladnice, t. i. klasike 20. stoletja. Med svetle točke njegovega vodstva spada uspešno gostovanje dirigentov, recimo Sergia Celibidacheja, in prvo gostovanje orkestra Slovenske filharmonije v Carnegie Hallu v New Yorku.
Zadnja leta se je posvečal pedagogiki. Poučeval je glasbenoteoretične predmete in kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki jo je osem let vodil kot dekan. S svojo organizacijsko žilico je imel opazno vlogo pri ustanovitvi pomembnih glasbenih festivalov, med drugim Kogojevih dnevov. Pisal je za številne vidnejše slovenske publikacije (Delo, Dnevnik in Mladino itd.).
Sprva je njegov ustvarjalni zanos zaznamovalo občudovanje dela Marija Kogoja. Pod njegovim vplivom je napisal prve zborovske in vokalu posvečene skladbe, kot so Jesen in samospevi Kraška jesen, Vetri v polju in Riba Faronika, ki so pisani na poezijo S. Kosovela, ter samospev Dva vrana na besedilo Daneta Zajca. V njegovih vokalnih stvaritvah slišimo vplive modalnosti, sekundnih razmerij v melodiki, ki sledi ritmičnim značilnostim ljudskega jezika. Njegov harmonski jezik mestoma zaznamuje politonalnost. V zborovskih delih prevladuje gosta polifona zasnova.
Dobro znana sta zlasti vokalno-instrumentalno delo Preludij za tenor, ženski zbor, harfo in godala ter Velika maša, simfonični epitaf za orkester, zbor in recitatorja, ki je posvečena spominu na žrtve vojn (na besedilo Ivana Cankarja). Med instrumentalnimi deli se najpogosteje izvajata Salonica I za pihalni kvintet in Salonica II za pihala, trobila in timpane.
Gabrijelčič je ustvaril več kot 150 glasbenih del, ki so obogatila slovensko zborovstvo.
Maia Juvanc
