Plošča je bila postavljena leta 1996 v času simpozija o Volkmerju, ki je potekal na Destrniku. Pritrjena je na steno župnišča, na njej pa je napis: »Tu pri Svetem Urbanu je služil Bogu in ljudem Leopold Volkmer (1741–1816). Narodni buditelj, pesnik, skladatelj in vzgojitelj. Univerza v Mariboru, 12. novembra 1996.«
Leopold Volkmer
Leopold Volkmer (1741–1816) je bil duhovnik, vzgojitelj, pesnik in skladatelj, ki je na glasbenem in pesniškem področju ustvarjal v duhu narodnega buditeljstva in kot začetnik verzifikacije (pesništva) pomembno zaznamoval kulturo na slovenskem Štajerskem. Njegovo delo odmeva predvsem v slovenski literarni zgodovini, saj ga nekateri označujejo celo za prvega posvetnega pesnika na Štajerskem.
Rodil se je v Ljutomeru, gimnazijo obiskoval v Varaždinu in kasneje študiral teologijo in filozofijo v Gradcu. Leta 1765 je postal kaplan pri sv. Ožboltu na Ptuju, kjer je skrbel tudi za deško vzgojo, po premestitvi v ptujsko mestno župnijo pa je postal vodja zasebne šole. Leta 1784 je odšel za kaplana na Destrnik, nato je bil do 1808. kaplan v Dvorjanah, kjer je ostal tudi še, ko se je upokojil, in sicer do leta 1812, ko se je vrnil na Destrnik, kjer je umrl.
Uspešno je deloval kot vzgojitelj, najbolj pa je izstopal njegov prispevek na področju pesništva, prevajanja in skladanja. Njegova dela odsevajo vpliv šolanja pri jezuitih in poetološke nazore razsvetljencev.
Ohranilo se je nekaj njegovih tiskanih ter rokopisnih del, in sicer šest rokopisov in četvero tiskov. Med rokopise spadajo prepis nemške pesmi v gotici Der englische Gruss, prevoda Pesem pred naj svetešem zakramenti (1809) in Pangelingva (1813), cerkvena pesmarica Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi (1805) in še ena z enakim naslovom in letnico, le da brez notnih zapisov.
Prevedel je veliko cerkvenih pesmi iz nemščine v slovenščino. Po cerkvah ptujske okolice so prepevali njegove prevode himen Stabat Mater, Dies Irae in Te Deum. Njegova pesmarica Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi vekši tal iz nemškega ino latinskega na slovensko prestavlene (1805) vsebuje 73 nedeljskih in prazničnih, 20 Marijinih in 17 svetniških pesmi. V prvem razdelku je vsem besedilom dodal napeve, v drugem in tretjem pa so nekatere ostale brez notnega zapisa. Samo ena pesem je menda njegova izvirna stvaritev, druge so prevodi, ki pa jih zaznamuje njegov prefinjen občutek za rimo in usklajevanje med glasbenimi prvinami in besedilom. Te pesmi so širile slovenski jezik pri bogoslužju v podeželskih cerkvah na vzhodnem Štajerskem.
Kot avtor se je vidneje izpostavil s posvetnimi deli, med katerimi je zlasti povedna njegova prva posvetna pesniška zbirka, ki je v literarnih krogih odmevala kot prva slovenska posvetna tiskana knjiga v Mariboru. Vsebuje zbirko pesmi pod naslovom Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807 v Marburgi. Prvi del zbirke, Prve pesmi od kmetstva, prinaša hvalnico kmečkega stanu, ki je bila tedaj v obliki priredb in prepesnitev znana v širšem slovenskem severovzhodnem prostoru. Hvalnica vsebuje elemente baročne stanovske pesmi in folklornega izročila, obravnava pa življenjski položaj kmeta in cesarski monopol nad tobakom. Ima didaktični pridih, saj svari pred kršenjem ustaljene ureditve.
Njegovi posvetni rokopisi so zbrani v delu Zmes za pevca I. del, ki je izšel leta 1836 v sklopu knjižne izdaje zbirke Volkmerjevih del iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja, in sicer pod naslovom Fabule ino Pésmi. Zbirka vsebuje basni, moralične pripovedi, epigrame, didaktične, pivske, sejmarske in refleksivne pesmi. Najvidnejši sta Lipa ali sladka krčma ter Hrast ali žalostno ločenje.
Maia Juvanc
