Spominska plošča Josipu Nolliju je vzidana na fasado njegove rojstne hiše. Dvonadstropno vogalno hišo krasi triosna baročna fasada in plošča, na kateri je slabše viden zapis: »Na dan 13. novembra v letu 1841 se je rodil v tej hiši Josip Nolli, operni pevec, režiser in publicist. Bil je nestor poklicnega igralstva na Slovenskem.«
Josip Nolli
Operni pevec, igralec, režiser in publicist Josip Nolli (1841–1902) se je s svojo poustvarjalnostjo najprej vidnejše uveljavil na mednarodni operni sceni in kasneje še na domačih odrih. Ob svojem solističnem blišču je Nolli kot ključna gledališka osebnost na Slovenskem v 19. stoletju s svojimi pobudami pripomogel k nastanku in razvoju glasbenega gledališča.
Po opravljeni maturi v Ljubljani se je odpravil študirat pravo na Dunaj, od koder se je vrnil z absolutorijem, a brez državnih izpitov. Kmalu zatem je opustil pravniško kariero in se začel zavzeto udejstvovati na področju slovenske dramatike kot gledališki diletant, režiser in ustanovitelj Dramatičnega društva. Sodeloval je pri gledaliških uprizoritvah ljubljanske Narodne čitalnice. V svojem prvem ljubljanskem obdobju je režiral 160 predstav, med katerimi je bilo 30 operet in spevoiger.
Leta 1866 je sodeloval pri ustanovitvi in opredelitvi nalog Dramatičnega društva, katerega prvi tajnik je postal. Pri društvenih predstavah je nastopal kot pevec, igralec in režiser, preizkusil pa se je tudi v pedagoški vlogi (med letoma 1870 in 1871 je učil na dramski šoli).
Do Nollijevega delovanja znotraj Dramatičnega društva je bil zelo kritičen pisatelj Fran Levstik, ki je leta 1868 Nollija odstavil s pozicije in društvo reorganiziral. Kasneje se je Nolli vendarle vrnil na mesto tajnika Dramatičnega društva, pod okriljem katerega se je nato goreče potegoval za slovansko dramatiko. Do leta 1875 je na ljubljanskih odrih uveljavil češki gledališki repertoar in nato odšel v Zagreb, kjer je uspel kot solistični operni baritonist.
V Zagrebu se je pridružil slovenskemu tenoristu Franu Gerbiču v zagrebškem opernem sestavu in se hkrati izobraževal v Italiji pri eminentnem pevskem pedagogu Albertu Giovanniniju. Njegova petnajstletna mednarodna pevska kariera zajema nastope v različnih krajih na Češkem, v Grčiji, Italiji in Španiji. Kot priljubljen in uspešen baritonist je žel pohvale predvsem z italijanskimi opernimi vlogami.
V Ljubljani se je ob vrnitvi leta 1890 kot gledališčnik, operni pevec in publicist na novo uveljavil ter nastopil mesto urednika pri Slovenskem narodu, za katerega je poročal že v času svoje mednarodne pevske kariere.
Odborniki Dramatičnega društva so ob odprtju novega poslopja Nollija spet povabili k sodelovanju. Postal je desna roka ravnatelja in dirigenta Frana Gerbiča ter režiser predstav ljubljanske Opere. Leta 1892 je dvojec Nolli in Gerbič odprl novo operno prizorišče s krstno izvedbo Ipavčeve opere Teharski plemiči, ki ji je sledilo repertoarno bogato obdobje uprizoritev sodobnih opernih novitet, med katerimi so bile Kmečka čast Pietra Mascagnija ter Wagnerjevi Lohengrin, Tannhäuser in Večni mornar; slednji je bil tedaj v Ljubljani prvič izveden v slovenski različici.
Za slovensko gledališče je pomemben predvsem Nollijev uvid v problematiko delovanja domače scene. Zaradi svojih mnogih izkušenj je prepoznal problem v splošnem nepoznavanju ustroja gledališča in značilnosti njegovih ustvarjalnih procesov, zato je kot zdravilo pripravil priročnik za gledališke diletante, ki ga je priredil in deloma prevedel po popularnem češkem izvirniku svojega znanca Josefa Mikuláša Boleslavskega. S prvim tovrstnim priročnikom na Slovenskem je Nolli želel gledališčnikom pregledno predstaviti najnujnejše smernice delovanja znotraj obrti ter jim privzgojiti veselje do gledališke umetnosti. Razen po svoji pedagoški nameri je priročnik pomemben zgodovinski pričevalec o krepitvi prijateljskih odnosov s Čehi in o približevanju Slovenije njihovi kulturi v 19. stoletju.
Nollija je zgodovina postavila ob bok Franu Gerbiču in Mateju Hubadu, ki skupaj veljajo za najpomembnejše snovalce in poustvarjalce glasbenega gledališča, ki je v 19. stoletju na Slovenskem šele pridobivalo svojo prvo podobo.
Maia Juvanc
