Ploščo sta leta 1846 naročila brata Pietro in Domenico Vatta. Je najstarejše obeležje v čast velikega violinskega virtuoza in skladatelja v njegovem rojstnem kraju.
A GIUSEPPE TARTINI
NATO IN QUESTA CASA IL XII APRILE MDCXCII
DONDE MOSSE A BEAR EVROPA
CON MELODIA DI VIOLINO MARAVIGLIOSA
E CON OPERE DI SCIENZA MUSICALE
PERCHE LA VIRTU DI TANTO UOMO
NELLE PATRIE ARMONIE SI DIFFONDA
I FRATELLI VATTA
INNALZANO MEMORIA DI ONORE
MDCCCXLVI
Giuseppe Tartini
V Piranu rojeni violinski virtuoz, skladatelj in glasbeni teoretik Giuseppe Tartini (1692–1770) je deloval v obdobju poznega baroka in zgodnjega klasicizma. Večino življenja je ustvarjal na sedanjih italijanskih tleh, zlasti v Padovi. O njegovih zgodnjih letih v rojstnem kraju priča zapuščina v rodnem mestu, zlasti družinske listine in glasbenoteoretski spisi.
Tartinijev oče Giovanni Antonio je bil direktor Piranskih solin in si je želel, da bi sin postal menih. Tartini je bil zato deležen tudi glasbene izobrazbe v Piranu in kasneje v koprski scuole pie, kjer se je izobraževal tudi v humanistiki in retoriki. Leta 1708 je zapustil rodno deželo, kamor se ni nikoli vrnil, čeprav naj bi se mu ta s posebnostmi lokalne glasbene folklore trajno vtisnila v spomin, kot pripoveduje v nekaterih spisih. V Padovi je študiral pravo in se izuril v sabljanju.
Po očetovi smrti leta 1710 se je poročil z Elisabetto Premazore, čemur bi njegov oče zaradi njenega nižjega družbenega stanu in razlike v letih sicer ostro nasprotoval. S poroko se je zameril vplivnemu kardinalu Giorgiu Cornaru, zato se je moral umakniti v samostan sv. Frančiška v Assisiju. V samostanu je živel pod zaščito patra Torre, rojaka iz Pirana, po njegovi smrti pa je je preživljal z glasbenim udejstvovanjem. Iz dela Trattato di musica izvemo, da je leta 1714 deloval v orkestru operne hiše v Anconi in da je takrat odkril akustični fenomen, kombinacijski ton terzo suono. Odkritje je imelo pomembno vlogo za njegove teoretične spise, vplivalo pa je tudi na njegov kompozicijski proces in razvoj tehnike igranja na violino. Tartinijeve razmeroma samosvoje matematične ideje v tistem času sicer še niso imele pravega odmeva, vendar so se njegova fizikalna dognanja kasneje vseeno razvila v enega od temeljev sodobne akustike.
Koncertiral je v Parmi (1728), Bologni (1730), Camerinu (1735), Ferrari (1739) in zlasti Benetkah. Ustanovil je violinsko šolo v Padovi, kjer so se izobraževali študentje iz vse Evrope. Tartinija se je prijel naziv maestro narodov. Njegova šola se je pozorneje posvečala razvoju lokovnih tehnik, s katerimi je bilo edino mogoče izvajati Tartinijev inovativni glasbeni slog. Poleg igranja na inštrument je poučeval tudi kompozicijo.
Tartini je bil prvi vidnejši lastnik violine stradivarke, ki jo je nato zapustil enemu svojih nadarjenih študentov, Mazzurani, ta pa jo je predal poljskemu skladatelju in violinistu Karolu Lipińskemu (današnja Lipinski Stradivarius).
Obsežno Tartinijevo glasbeno ustvarjalnost zamejujeta dva inštrumentalna žanra, solistična dela za violino (koncerti) ter violinska sonata. Inštrumentalnemu opusu, ki obsega okoli 130 koncertnih in več kot 180 komornih del, se pridružuje okoli 20 sakralnih vokalnih del. Slogovno se v njegovih delih čuti večji vpliv Arcangela Corellija.
Tartinijev Vragov trilček, najslavnejšo violinsko sonato v g-molu, spremlja pripoved o mističnemu nastanku. Tartini je sanjal o hudiču, kateremu je v zameno za svojo dušo dal igrati na violino, in ta mu je zaigral dih jemajočo glasbo, ki jo je Tartini zabeležil, ko se je prebudil.
Maia Juvanc
