Spominsko ploščo so leta 1993 pritrdili na pročelje Palače Tarsia. Ploščo je oblikoval Miroslav Mršnik – Mirč in izdelalo podjetje Marmor, Sežana. Napis na njej se glasi: »Antonio Tarsia 1643–1722, organist in skladatelj. Organista e compositore.«
Antonio Tarsia
Antonio Tarsia (1643–1722) je bil baročni glasbenik, skladatelj in biser koprske glasbene preteklosti.
Rojen v Pulju, izvira iz stare koprske plemiške družine toskanskega porekla. Kot pevec v koprski stolnici je že kot deček pri petnajstih letih navduševal s svojo glasbeno nadarjenostjo in izstopal iz sicer vojaško in diplomatsko usmerjene družinske tradicije. Z glasbenim talentom je v odrasli dobi močno presegel lokalne glasbene razmere, kar mu je omogočilo, da se je profesionalno hitro uveljavil in leta 1662 postal koprski stolni organist. Poučeval je glasbo in komponiral. Med službovanjem se je ukvarjal tudi s prepisovanjem kompozicij beneških skladateljev 17. stoletja, kar je pustilo sledove v njegovem komponiranju.
Kljub beneškim vplivom je kot komponist ostajal dokaj konservativen in samosvoj in tudi neposredna bližina drugih italijanskih glasbenih središč pri Tarsiu ni spodbudila vzporednih slogovnih sprememb. Razvil je svojstven baročni slog, ki je vseboval prvine virtuoznega belcanta in koncertne oblikovnosti z več tonalnega občutka.
Njegova ustvarjalnost je bila čvrsto zasidrana v sakralnem izrazu, na katerega je med drugim vplival tudi omejeni izvajalski aparat. Veliko je skladal za vokal, zbore in orgle z nekaj godali, ustvarjal maše, psalme, antifone, motete in večernice. Med zgodnjimi deli izstopata Beatus vir in Magnificat, v katerih se prepozna vpliv beneškega baroka in zanj značilna koncertantna tehnika (concertato). Vidnejša primerka zrelega, karakteristično Tarsiovega sloga sta mašna stavka Credo in Gloria iz leta 1714 in 1717. V zrelem obdobju je uporabil nekoliko sodobnejši pristop zlasti pri obravnavi violinske igre in vokalnega parta, ki je vključeval suhi recitativ (recitativo secco).
Maia Juvanc
