21. junija 2018 so na pobudo KS Postojna na skladateljevo rojstno hišo pritrdili spominsko ploščo. Idejno zasnovo zanjo je pripravila Erika Merše Logar, samo ploščo iz marmorja pa je izdelalo Kamnoseštvo Kobe Dušan s.p. iz Postojne.
Alojz Srebotnjak
Skladatelj in pedagog Alojz Srebotnjak (1931–2010) je bil eden najvidnejših avtorjev sodobne umetnostne glasbe. Bil je član modernistične skladateljske skupine Pro musica viva in v šestdesetih letih eden najradikalnejših predstavnikov komponiranja v dodekafonski tehniki na Slovenskem. Njegov skladateljski opus obsega zbore, samospeve, dve kantati, komorne in orkestralne skladbe, scensko in filmsko glasbo.
Osnovno in gimnazijsko izobrazbo je prejel v rojstnem kraju Postojni, kjer je hkrati obiskoval glasbeno šolo. Igranja na klavir se je učil pri Boženi Soban. V Ljubljani je glasbeno izobraževanje nadaljeval in leta 1953 diplomiral. Leta 1958 je dokončal še študij kompozicije v razredu Lucijana Marije Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Med študijem na ljubljanski akademiji se je dve leti izobraževal v Sieni na Glasbeni akademiji Chigiana, poleg tega pa se je izpopolnjeval še na poletnem tečaju kompozicije pri Vitu Franziju in se učil komponiranja za film pri Francescu Lavagninu. Po končanem študiju je odšel v Rim na izpopolnjevanje k skladatelju Borisu Poreni, v London k skladatelju Petru R. Frickerju in v Pariz.
Po seznanitvi z različnimi skladateljskimi pristopi in tehnikami ga je vse bolj prevzemal neoekspresionizem, kar ga je vodilo v dodekafonijo in serializem. Med njegove značilno dodekafonske skladbe spadajo Serenata, Monologi, Šest skladb in Antifona. Kasneje se je usmeril še v aleatoriko. Zanj je značilno tudi povzemanje, obdelovanje in prirejanje del slovenskih modernistov, med katerimi so Osterc, Kogoj in Bravničar. Pri komponiranju se je rad opiral na ljudsko glasbo, in sicer so ga poleg slovenskih pritegnili zlasti makedonski napevi. Skladal je tudi tehtno filmsko glasbo, večinoma za filme Franceta Štiglica.
V izbrane modernistične kompozicijske postopke je Srebotnjak vdahnil svojstven izraz. Postopke dodekafonije je vtkal v tradicionalne forme v svojem prelomnem delu Invenzione variata za klavir in tovrstno skladanje nadalje razvijal v skladbi Serenata za flavto. Naslednja prelomnica v njegovem ustvarjanju je bila skladba Micro songs za glas in 13 inštrumentov, kjer je z vpeljavo aleatorike prvič prestopil mejo determiniranega glasbenega stavka. V partituro skladbe Naïf je vnesel elemente glasbene grafike in zvoke siren lokalnih gasilcev ter s tem spodbudil uporabo konkretne glasbe.
Od njegove zborovske in vokalno-inštrumentalne glasbe omenimo vsaj Zborovske pesmi na tekste Srečka Kosovela ter Rezijansko in Kraško jesen.
Srebotnjak je bil priznan pedagog. Od leta 1964 je predaval glasbenoteoretične predmete na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Med letoma 1970 in 2001 je predaval kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je od leta 1981 deloval kot redni profesor. Pozneje je bil imenovan za zaslužnega profesorja. Za svoje delo je prejel številne nagrade; med najpomembnejšimi so zlata arena v Pulju (1964, 1974), nagrada Prešernovega sklada (1965), Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999), Kozinova nagrada (2000) ter Župančičeva nagrada za življenjsko delo (2005).
Maia Juvanc
