Bronasta doprsna plastika Miroslava Vilharja je delo kiparja Stojana Batiča. Prvič je bil spomenik Vilharju po načrtu kiparja Alojzija Repiča in arhitekta Ivana Jagra slavnostno postavljen na trg v mestnem središču leta 1906. Leta 1926 so ga zaradi fašističnega oskrunjenja prestavili k cerkvi sv. Štefana, leta 1941 pa so ga uničili. Novo, Batičevo skulpturo so postavili na trg pred Osnovno šolo Miroslava Vilharja leta 1995.
Spomenik je nameščen na kamniti steber z vklesanim napisom: »ČUJTE GORE IN BREGOVI, DA SINOVI SLAVE, verz iz Vilharjeve pesmi Po jezeru bliz’ Triglava.«
Miroslav Vilhar
Skladatelj, pesnik, dramatik in politik Miroslav Vilhar (1818–1871) je v svojih glasbenih delih izražal željo po razvoju slovenstva. Poleg samospevov, zborov in klavirskih del je napisal spevoigro Jamska Ivanka, ki velja za pomemben glasbeno-gledališki poskus v slovenščini v 19. stoletju. Njegov muzikalni slog niha med klasicizmom in zgodnjo romantiko, črpa iz italijanske arioznosti in se približuje ljudski glasbi.
Rodil se je na Planini v bližini Rakeka. Najprej je hodil v šolo v Postojno, nato na gimnazijo v Šentpavlu na Koroškem in na ljubljanski licej. O njegovem glasbenem izobraževanju je razen izpričanega obvladovanja klavirja, kitare in flavte malo znanega. Bržkone se je nekaj časa učil na glasbeni šoli ljubljanske normalke pri Gašparju Mašku. Na Dunaju in v Gradcu je študiral pravo. Leta 1843 ga je oče zaradi gmotnih težav in visokih stroškov študija poklical na domače posestvo Kalec med Pivko in Ilirsko Bistrico.
Revolucije marca 1848 so sprožile glasnejše pozive k enakopravnosti slovenščine in nemščine, porodila se je tudi potreba po nastanku večje upravne enote Slovenije. Vilhar je bil politično dejaven kot deželni poslanec, župan, organizator pivškega tabora in narodne straže. Navezal se je na mišljenje Frana Levstika, ki je nekaj časa na Kalcu poučeval njegove otroke. Skupaj sta, denimo, zasnovala časopis Naprej, ki je širil slovenske jezikovne in politične težnje. Skladatelja so zaradi glasila za nekaj tednov celo zaprli, izgubil je tudi poslanski mandat.
Skladati in pesniti je začel v Gradcu. V poeziji je nemščino sčasoma zamenjal za slovenščino. Prvič so njegovo slovensko pesem objavili leta 1845 v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Čez tri leta je godba ljubljanske narodne straže izvajala njegovi Živio-polko in Polko Slovenko. Inštrumentiranje je prepustil bolj izurjenemu glasbeniku, bržkone Gašparju Mašku, ki je pregledoval njegove kasnejše skladbe. Leta 1850 je izdal venčka klavirskih valčkov Milice okrogle in Zvezdice slovenske okroglice.
Istega leta je izšla trodejanka Jamska Ivanka. Gre za dramsko besedilo z glasbenimi vložki, natančneje spevoigro. Priljubljena oblika spevoigre je v sredini in drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem igrala pomembno vlogo. Živela je v programih Slovenskega društva in povečevala delež glasbe v tedanji uprizoritveni dejavnosti. Jamska Ivanka je poskus večjega nacionalnega glasbeno-gledališkega dela. Dogaja se v času križarskih vojn na Jamskem gradu, ki je gledalcem pomenil vez z porajajočo se narodno identiteto. Zgodba o prijateljstvu med mlado Ivanko in posvojencem Bogomilom se stopnjuje v ljubezenski zaplet s srečno razrešitvijo. Dogajanje na lahkoten način komentirajo glasbene točke. Pesem Pozdrav domovini naslavlja trdoživi slovenski narod, vendar v glasbi ni narodne oziroma slovanske melodike, so pa prvine italijanskega belcanta in zgodnje nemške romantike.
Ob istem času je uglasbil lastno besedilo Vesolnimu svetu, kje najdemo že bolj razvit harmonski jezik. Sledili so trije zvezki samospevov in zborovskih skladb, pretežno na skladateljeva besedila. K razvoju njegovega pesnjenja je s popravki veliko pripomogel Fran Levstik. Vilharjevi napevi, denimo Na jezeru in Planinarica, so ponarodeli tudi po njegovi zaslugi.
Miroslav Vilhar je prehodil pot od preprostih plesnih skladb do samospevov. Nekateri so spričo melodične in harmonske enostavnosti prešli v ljudsko izročilo. Mednarodno priznanih del ni ustvaril, je pa zapustil raznovrsten opus plesnih skladb, romantično zaznamovanih pesmi, preprostih kitičnih viž in gledališke glasbe. Slovenski identiteti je ponudil kulturni temelj, iz katerega sta zrasla glasbeno in književno izročilo.
Lev Fišer
