Leta 1995 so pred rojstno hišo skladatelja Matija Bravničarja postavili spomenik. Gre za doprsni portret v bronu, ki ga je izdelal Mirsad Begić. Zaradi prenove hiše so ga kasneje prenesli v Tolminski muzej, kjer ga trenutno hranijo v depoju.
Matija Bravničar
Skladatelj Matija Bravničar (1897–1977) se je v slovensko glasbeno zavest zapisal kot pomemben simfonik in operni ustvarjalec. Usmerjen v sodobnost, je iskal svojstveni glasbeni izraz, pri čemer se je sprva navezal na glasbeno moderno in ekspresionizem ter podal tehtne sodobne umetniške dimenzije tem glasbenim zvrstem na Slovenskem. Njegov obsežni opus vključuje tudi komorno glasbo, klavirske skladbe, koncertna dela in filmsko glasbo. Bravničarja težko enoznačno stilno umestimo, saj v njegovi ustvarjalnosti razpoznamo elemente tako pozne romantike in ekspresionizma kot nove stvarnosti, dotaknil pa se je tudi dodekafonije in slovenske folklore.
Rodil se je v Tolminu v skromnih življenjskih razmerah in si je že kot deček želel muzicirati, kar več let zapored je v pismih prosil sv. Miklavža za violino. Želja se mu je uresničila v Gorici, kjer se je učil violino pri profesorju Kutinu. Kot nadarjeni violinist in glasbenik se je izpopolnjeval pri Ferdinandu Wirsingu, Ivanu Karlu Sancinu in Josipu Michlu. Osnove kompozicijske tehnike je osvojil pri skladatelju Mariju Kogoju, ki mu je tudi omogočil, da je na skupnem koncertu leta 1925 s svojimi stvaritvami prodrl v slovensko glasbeno javnost. Študij kompozicije na ljubljanskem konservatoriju je leta 1933 dokončal v razredu Slavka Osterca, čeprav je bil ta njegov učitelj zgolj »na papirju«. Bravničarju po dogovoru ni bilo treba obiskovati predavanj, za svojega edinega resničnega mentorja pa je priznaval Marija Kogoja.
Svoje glasbene začetke je v Spominih in srečanjih opisal kot čas, zaznamovan s prelomom stoletja, pretresi in preobrazbo človeštva ob razkroju cesarske ureditve ter z rušenjem in nastankom novih držav in tehničnimi izumi, ki so vodili v prevrednotenje človekove kulture, njegove umetnosti in miselnosti. Značilnosti moderne dobe so se zrcalile v njegovem skladateljskem procesu, ki se je postopoma osvobodil poznoromantičnih vzorov in se slogovno razširil.
V dvajsetih letih 20. stoletja je še skrival svoje prve kompozicijske poskuse – samospeve Otroci molijo, Rdeča roža, Pesem v molu, Jesenska elegija in Osamljena, ki pa so vseeno prišli v roke Mariju Kogoju, ki je bil nad njimi tako navdušen, da jih je označil za boljše od samospevov Lucijana Marije Škerjanca. Kasneje je Bravničarja ob njunem prvem srečanju spodbudil h kreativnosti in ga povabil v svoj krog ekspresionistično usmerjenih likovnih, literarnih in glasbenih ustvarjalcev, ki se je povezal v Klubu mladih, kjer so njegove skladbe tudi izvajali. Bravničarja so njegovi umetniški in intelektualni vrstniki lepo sprejeli. Član kluba, literarni kritik Josip Vidmar, ga je angažiral kot glasbenega poročevalca za revijo Kritika.
Na področju operne umetnosti je iskal izviren in posodobljen izraz, za katerega je menil, da mu koristi odsotnost utrjene tradicije na Slovenskem. V slovensko glasbeno gledališče je odločilno posegel s svojim prvim opernim delom, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, za katero je leta 1930 prejel nagrado Dramatičnega društva. Z zbadljivo satiro v opereti Stoji, stoji Ljubljanca je navdušil strokovno javnost in požel sijajno kritiko Sama Hubada, vendar je hkrati tako razburil klerikalce, da so delo nazadnje morali umakniti z opernega odra. V oratorijski operi Hlapec Jernej in njegova pravica se je naslonil na svoj operni ideal, Kralja Ojdipa Igorja Stravinskega, in izpostavil slovensko čustvenost v estetiki poudarjenih moških zborov.
V tridesetih letih 20. stoletja se je posvečal komorni glasbi. Nastal je Kvintet za pihala, Trio za pihala ter številne kompozicije za violino in klavir, kot so Tango mouvement, Bagatelle agitée in Danse improvisation ter Berceuse interrompue. V predvojnih violinskih skladbah se čuti kot da pridih improvizacije, medtem ko se povojne skladbe navezujejo na bolj tradicionalne oblikovne vzorce (sonata, rondo).
Med Bravničarjeve ustvarjalne viške uvrščamo simfonična dela. V tem žanru izstopa simfonična pesnitev Kurent, v kateri se že odmika od ekspresionistično subjektivnega vidika in se z variacijskimi postopki približuje objektivnosti neoklasicizma. Simfonična pesnitev v ospredje postavlja pustno šemo iz vzhodne Slovenije, s katero obuja slovensko mitologijo. K folklorizmu, ki ga je razvijal v zrelejšem skladateljskem obdobju, se je usmeril v tridesetih letih. Tako je za zasnovo Plesne burleske uporabil slovensko ljudsko glasbeno gradivo in nakazal začetek slovenskega folklorizma po vzoru Bele Bartóka in Leoša Janáčka.
Na slovensko glasbeno kulturo je vplival tudi kot publicist, pedagog in kulturni organizator. Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih skladateljev ter urednik in pisec besedil za Gledališki list SNG. Sprva je po drugi svetovni vojni poučeval na Glasbeni šoli v Gorici (po tem, ko so mu takratne oblasti zaradi »politične nezanesljivosti« prepovedale poučevanje na ljubljanski Glasbeni akademiji) in kasneje teoretične predmete in kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Med njegovimi učenci so bili pozneje uveljavljeni glasbeniki: Boris Švara, Primož Lorenz, Marko Munih, Marjan Gabrijelčič, Anton Nanut idr.
Maia Juvanc
