Na domačiji Barbo na Malem Kalu, kjer je Lojze Slak preživel svojo mladost, je bilo 22. junija 2013 postavljeno obeležje v spomin legendarnemu narodnozabavnemu glasbeniku. Spomenik (kamniti steber, na katerem je pritrjena bronasta plošča s portretom, posvetilom in verzom iz znane Slakove skladbe Pa spet bom vzel harmoniko na hrbtni strani) je zasnoval arhitekt Tomaž Slak v sodelovanju z Marijo Mojco Pungerčar in Leopoldom Pungerčarjem. Do spomenika vodi tlakovana pot, ki je oblikovana tako, da predstavlja gumbe na diatonični harmoniki ter vključuje znameniti Slakov gumb.
Lojze Slak
Narodnozabavni glasbenik Lojze Slak (1932–2011) se je rodil v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, kjer se je v mladosti seznanil z diatonično harmoniko (t. i. frajtonarico), ki jo je igral njegov stric. Pri petnajstih letih je začel pridobivati izkušnje z nastopanjem na porokah, prvič pa se je širši javnosti predstavil leta 1957, ko je nastopil v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš. Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je s Triom Lojzeta Slaka prijavil na tekmovanje novih ansamblov in požel prvi pomembnejši uspeh in odobravanje domačega poslušalstva s skladbo Domači vasici. Največje uspehe je začel žeti, ko je inštrumentalni trio povezal s pevskim kvintetom Fantje s Praprotna. S takšno ansambelsko zasedbo, inštrumentalnim triom in večglasnim fantovskim petjem, je postal vzor novim narodnozabavnim ansamblom, ki so ga posnemali kot kontrapunkt kvintetom Avsenikovega tipa.
Ansambel se je uveljavil kot eden najprepoznavnejših in izvirnih slovenskih ansamblov tako doma kot v tujini. Poleg narodnih meja je Slak prekoračil meje med popularnimi žanri. Leta 2005 je namreč prearanžiral pesem Nekaj sladkega skupine Big Foot Mama, kasneje pa sta ansambla združila narodnozabavno in rock glasbo, ko sta skupaj posnela skladbo Pomlad. Slak je v 50-letnem obdobju napisal več kot 500 pesmi in s svojim ansamblom ustvaril številne zimzelene uspešnice, ki so pustile pečat tako na domači kot tuji glasbeni sceni. Med te prištevamo pesmi Čebelar, V dolini tihi, Čez gorjance, Po dekle, Mama idr.
V nasprotju z Avsenikom, ki je igral klavirsko harmoniko, je Slak širil zanimanje in navdušenje nad diatonično harmoniko, inštrumentom, ki se je prav zaradi njegovega vpliva med slovenskimi priseljenci in domačini v Ameriki in Kanadi razširil kot pomemben spominek in glasbilo. Svojstven pečat je harmonikar dal temu glasbilu z inovacijo, dodatnima »Slakovima« gumboma – četrtim basovskim gumbom in šestim melodijskim gumbom za desno roko.
Maia Juvanc
