☟ Seznam lokacij

SLO Spomenik Jacobusa Handla Gallusa v Parku kulturnikov

SLO Spominska plošča Emilu Adamiču

SLO Spomenik Branka Rajštra

SLO Spominska plošča don Kosti Selaku Žiri

☜ Nazaj

Spomenik Jacobusa Handla Gallusa v Parku kulturnikov

Grajski park
1310 Ribnica

V Parku kulturnikov stoji na kvadrastem kamnitem stebru doprsni kip Jacobusa Handla Gallusa ter obeležuje eno izmed številnih teorij o tem, kje se je rodil ta veliki renesančnik. (Poleg Ribnice sta kandidatki za rojstni kraj Gallusa še Idrija in Šentviška Gora.) Leta 1982 je bil park realiziran na pobudo in pod okriljem Turističnega društva Ribnica. Kip je izdelal akademski kipar Stane Jarm. Napis na spomeniku se glasi:

Jakob Petelin-Gallus
Skladatelj
Ribnica 1550–1591 Praga
Evropa je prisluhnila melodijam njegovega talenta, prebujenega od domače govorice in od šuma domačih gozdov.

Jacobus Handl Gallus

Jacobus Handl Gallus (1550–1591) je eden izmed poglavitnih renesančnih skladateljev in v očeh mnogih največji slovenski skladatelj. Njegov sloves ni neutemeljen, saj je prispeval enega najobširnejših in najdragocenejših opusov s konca 16. stoletja in ga vsekakor lahko postavimo ob bok nekaterih drugih, mednarodno bolj (pri)znanih sodobnikov, kot sta Giovanni Pierluigi da Palestrina in Orlando di Lasso. Vsi trije so spretno krmarili med restrikcijami, ki so jih prinesle reforme v liturgiji, in stilno raznolikostjo, ki je vladala glasbeni umetnosti visoke renesanse. V želji, da bi zadovoljil estetskim normam, ki jih je narekovala liturgična praksa tistega časa, je Gallus pri skladanju posegal po različnih kompozicijskih tehnikah in slogih. Naslanjal se je na gost polifonski slog franko-flamskih mojstrov in uporabljal novejšo kompozicijsko tehniko večzborja, posebno pozornost pa je posvečal tonskemu slikanju in kontrastni gradnji. Njegov opus obsega več kot 500 tako cerkvenih kot posvetnih del, ki so pisana za manjše in večje zbore ter večzborovske zasedbe, ki zahtevajo do 24 posamičnih glasov.

Velik del Gallusove življenjske zgodbe je še vedno zavit v tančico skrivnosti. Rodil se je leta 1550, vendar ni znano, v katerem kraju, zato so raziskovalci Gallusovega življenja predstavili različne teorije o kraju njegovega rojstva. Kot možna mesta so izpostavili Ribnico, Idrijo in Šentviško Goro, toda ker svojih tez niso mogli podpreti z dokazi, ostaja točna lokacija uganka. Ker se je Gallus štel za Kranjca (Carniolus), je najverjetnejše vsaj to, da se je rodil v vojvodini Kranjski. Tako priimek Handl kot umetniško ime Gallus sta tujejezična, prvi nemški in drugo latinizirano, oba pa sta različici slovenskega priimka Petelin, ki ga sam skladatelj ni nikoli uporabljal.

V predgovorih k tiskanim izdajam svojih skladb skladatelj večkrat navaja, da se je z glasbo ukvarjal od malega. Zdi se, da je mladost preživel v samostanskem okolju, najverjetneje v stiškem samostanu, kjer bi prav lahko prejel pouk glasbe. Skladatelj je bil deležen humanistične izobrazbe s poudarkom na glasbi, čeprav se je izobraževal tudi v drugih vedah, ki so spadale v okvir t. i. »sedmih svobodnih umetnosti«. Pred letom 1580 je nekaj časa preživel v benediktinskem samostanu Melk, ki je imel odlično glasbeno kapelo in številne mecene, ki so sponzorirali kulturne prireditve ter posebno pozornost namenjali gojenju glasbene umetnosti. Zagotovo je bil tam deležen dovolj spodbude, da se je skladanju intenzivneje posvetil. Po odhodu iz Melka je obiskal več samostanov v avstrijskih in moravskih deželah. Leta 1580 je prevzel vodstvo kapele olomouškega škofa Stanislava Pavlovskega, vendar je po petih letih dal odpoved, ker mu tamkajšnje razmere niso ustrezale.

V Olomoucu ni samo skladal, pač pa tudi nadziral pevske vaje in vodil pevce ter skrbel za ustrezen program in kvalitetne izvedbe glasbene kapele. Pozneje se je ustalil v Pragi, kjer je deloval kot vodja zbora v cerkvi sv. Janeza na Bregu (stala je ob bregu Vltave blizu Karlovega mosta) vse do smrti leta 1591. Ker je bil Gallus vodja glasbene kapele oz. zborovodja, se je od njega pričakovalo, da bo za svoj glasbeni sestav tudi skladal. Po skladateljevih besedah naj bi v cerkvi sv. Janeza njegove skladbe peli skoraj vsak dan. Kljub temu da je imel več obveznosti, se zdi, da je prednost dajal prav glasbi – skladanju, tiskanju in distribuciji svojih del.

Posvečal se je najpomembnejšim zvrstem s konca 16. stoletja: mašam, motetom in madrigalom. Gre za večglasne vokalne skladbe, pri katerih pa so se v praksi pevcem pogosto pridružili instrumentalisti, ki so posamezne glasove podvajali ali nadomeščali. Večino njegovega opusa zavzemajo duhovne skladbe, in sicer maše ter moteti. Leta 1580 je objavil 16 maš v zbirki Selectiores quaedam missae. Pri oblikovanju maš je uporabljal tehniko parodiranja, ki je bila v 16. stoletju precej razširjena med skladatelji: prevzel je posamezne odseke ali celotne večglasne skladbe in jih nato skozi mašni stavek na različne načine obdeloval. Za modele je uporabil tako lastne skladbe kot skladbe nemških, švicarskih, francoskih in flamskih mojstrov 16. stoletja. Zlasti slog slednjih je pomembno vplival na skladateljevo ustvarjanje.

V sklop sakralne glasbe sodi tudi njegovo najobsežnejše delo Opus musicum z moteti, večglasnimi skladbami na liturgična latinska besedila. Monumentalna zbirka, ki je izšla v štirih zvezkih med letoma 1586 in 1591, obsega 374 motetov, ki so urejeni glede na potek liturgičnega leta. Med njimi najdemo Gallusovo najbolj znano delo, sloviti motet Ecce quomodo moritur justus (Glejte, kako umira pravični). Ta skladba je bila zelo znana in priljubljena že za časa skladateljevega življenja. Razširjena je bila tako v katoliških kot v protestantskih deželah, kar gre po eni strani pripisati njeni preprosti strukturi, homofoni teksturi, deklamatorni naravi melodije in po drugi strani napeti, ekspresivni, harmonski gradnji. Zaradi preproste zasnove skladba izvedbeno ni bila preveč zahtevna, hkrati pa je izpolnjevala smernice oz. restrikcije tako tridentinskega koncila kot reformacijskega gibanja, ki sta narekovala, da ima preprostejši glasbeni stavek prednost pred umetelnim, in sicer zato, da bi bilo besedilo čim razumljivejše. Presunljiva sozvočja v motetu so poskrbela, da je skladba zanimiva še danes.

V svojih poslednjih letih se je Gallus posvetil še posvetni glasbi, ki jo najdemo v zbirki madrigalov z naslovom Harmoniae Morales. V madrigalih je uglasbil posvetna latinska besedila (moralične in satirične narave) starorimskih pesnikov in svojih kolegov humanistov. Pet let po Gallusovi smrti je njegov brat Jurij Handl izdal še preostale, dotlej neobjavljene madrigale pod skupnim naslovom Moralia.

Gallus se je v svojem kompozicijskem slogu gibal med starim izročilom franko-flamske polifonije (bil je pravi mojster kontrapunkta) in novimi stilnimi smernicami svojega časa z uporabo večzborja, pogostejše rabe homofonije, kromatike in madrigalizmov. Izoblikoval je svojevrsten in napreden glasbeni jezik, katerega poglavitne značilnosti so izvirne harmonske zasnove, poudarek na sozvočjih (na barvi zvoka in kontrastih) in izrazit poudarek na podajanju besedila. Kot poudarja muzikolog Dragotin Cvetko, noben element Gallusovega kompozicijskega stavka ni bil sam sebi namen, pač pa raje v službi izraza. Gallus je ustvaril dela, ki so še danes del repertoarja. S tem je izpolnil svojo obljubo, da bo glasbi vedno služil: »Glasbe sem se učil, jo vase vsrkaval, da ne rečem sesal že kot otrok, gojim jo kot dozorel mož, jo bom, če mi bo dano življenje, krasil še kot starček; ne živ ne mrtev se ji ne bom izneveril«.

Vesna Venišnik

 

Viri:


  • Cvetko, Dragotin. Jacobus Gallus Carniolus. Ljubljana: Slovenska matica, 1956.
  • Desmet, Marc. »Skladateljski prispevek polifoniji 16. stoletja: Jacobus Handl Gallus«. V Zgodovina glasbe na Slovenskem 1: Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Str. 391–408.
  • Loparnik, Borut. »Začetki slovenske glasbe in Jacobus Gallus«. Naši zbori 43, št. 1–2 (1991): 1–3; št. 5–6 (1991): 53–56, 109–121.
  • Sivec, Jože. »“Ecce, quomodo moritur justus” J. Gallusa in nekaterih njegovih sodobnikov (stilnokritična primerjava)«. Muzikološki zbornik 21 (1985): 33–49.
  • Škulj, Edo. (Ur.) Gallusovi predgovori in drugi dokumenti. Ljubljana: Družina, 1991.
  • Škulj, Edo. (Ur.) »Gallusova številka«. Cerkveni glasbenik 48, št. 4–12 (1991).
  • Krones, Hartmut. »Harmoniae morales in moralia«. Spremna beseda k zgoščenki Iacobus Handl-Gallus, Moralia; Harmoniae morales, 111–121. Ljubljana: Založba ZRC, 2000.