Doprsni kip Hrabroslava Volariča v bronu stoji v njegovem rojstnem kraju Kobaridu. Leta 1952 ga je dal postaviti Odbor za ustanovitev muzeja za Tolminsko, govornik na otvoritvi pa je bil France Bevk. Avtor kipa je Boris Kalin. Na tem mestu je prej že stal kamniti kip v naravni velikosti, a so ga leta 1922 uničili fašisti.
Primorski skladatelj in zborovodja Hrabroslav Volarič (1863–1895) je svojo glasbeno strast izrazil v vokalnem žanru. Ustanavljal in vodil je številne pevske zbore, za katere je prirejal ljudske pesmi in skladal. V svoje zborovske stvaritve, ki jih je izdal v samozaložbi, je vtkal romantično občutje in izrazito ljudskost.
Volarič se je za glasbo navdušil pod vplivom očeta čevljarja, ki je bil dejaven tudi kot godec. V ljudski šoli v Kobaridu in Trstu je bila glasba Volaričev najljubši predmet. Po končani ljudski šoli se je vpisal na pripravljalnico za učiteljišče v Kobaridu, kjer se je učil glasbeno teorijo in klavir pri skladatelju Srečku Carliju. Pri petnajstih letih je glasbeno izobraževanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru pri slovitem violinistu in organistu Josefu Czastki, ki ga je učil klavir, harmonijo in kontrapunkt ter ga s tem pripravil za njegov prvi skladateljski podvig. Na učiteljišču je Volarič vodil pevski zbor sošolcev ter zložil mašo v latinščini.
V času službovanja v Tolminu se je pri komponiranju naslonil na mojstra kontrapunkta Danila Fajglja, ki ga je spodbudil, da se je kot skladatelj predstavil širši javnosti. Svojo glasbeno izobrazbo je nato želel poglobiti s študijem na konservatoriju v Trstu, vendar sta mu to preprečili bolezen (tifus in pljučnica) in prezgodnja smrt.
Za Volaričev opus sta značilni izrazita posvetna tematika in ljudska melodika. Slednja je predvsem izrazita v njegovih zborih, ki prevladujejo, pridružujejo pa se jim samospevi s klavirsko spremljavo (Oj rožmarin, Pogled v nedolžno oko, Biseri in Ledene rože) in klavirske polke-mazurke. Čeprav se je v skladu s svojim znanjem glasbeno izražal predvsem z manjšimi glasbenimi oblikami, je napisal tudi obsežnejše delo, in sicer opereto Od železne ceste.
V celoti njegovo glasbeno ustvarjalnost preveva značilen poudarek na narodnobuditeljskem zanosu, v katerem odsevajo družbena in politična dogajanja iz druge polovice 19. stoletja. Estetske postavke obdobja zrcali preprosta glasbena govorica njegovih samospevov, ki so grajeni deloma strofično, deloma pa prekomponirano s poudarkom na spevni melodiji ob nezahtevni klavirski spremljavi. Njegovim cerkvenim skladbam so cecilijanci priznali tehnično neoporečnost in jim hkrati očitali »pretirano posveten ton«.
Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so bile Volaričeve pesmi priljubljen del železnega pevskega repertoarja, svojo privlačnost pa do neke mere ohranjajo še danes.
Maia Juvanc
