Ob 100. obletnici rojstva Dragotina Cvetka so leta 2011 v njegovem rojstnem kraju v Vučji vasi odkrili bronasti doprsni kip Cvetka, ki ga je izdelal kipar Edo Dolinar.
Dragotin Cvetko
Dragotin Cvetko (1911–1993) je v slovensko kulturno zavest vpeljal misel o glasbi in tako postal oče muzikološke stroke. Z njegovimi prizadevanji se je v skladu z glavnimi evropskimi silnicami tudi na Slovenskem iz glasbene esejistike in kritike razvila samostojna muzikološka veda. Muzikologija na Slovenskem se je najprej uveljavila in nadalje razvijala prav s Cvetkovim znanstveno-raziskovalnim delom in publicistiko. Njegove številne monografije so prve celostne muzikološke predstavitve ustvarjanja slovenskih skladateljev in so spodbudile nastanek podobnih del tudi drugod po tedanji Jugoslaviji.
Cvetka je h glasbi zgodaj pritegnilo družinsko vzdušje. Pri starših se je učil klavirja, v zgodnjih 20. letih pa je v domačem okolju spoznal skladatelja Slavka Osterca, ki je pri Cvetkovih skupaj z violinistom Franom Cvetkom, Dragotinovim očetom, muziciral v godalnem triu. Formalno glasbeno izobrazbo si je najprej pridobil v šoli Glasbene matice v Mariboru, kasneje pa je študiral pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti ter na državnem konservatoriju kompozicijo pri Slavku Ostercu in solopetje pri Mateju Hubadu. Že v študijskih letih je svojo glasbeno misel razvijal v kritikah za časopisa Slovenija in Jutro.
Po diplomi iz pedagogike in psihologije je leta 1937 diplomiral še na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani in odšel v Prago, kjer se je pobliže seznanil s sodobnimi glasbenimi tokovi na Inštitutu za muzikalno vzgojo in na Mojstrski šoli državnega konservatorija v razredu češkega skladatelja Aloisa Hábe. Na predavanjih se je navdušil nad muzikološkim pristopom in postopoma ugotovil, da ga misel o glasbi zanima veliko bolj kot kompozicija ali glasbena poustvarjalnost. Prišel je do spoznanja o sorodnosti med umetnostjo in znanostjo, ki ju po njegovem združuje »čustveno pogojena fantazija, izum, ki seže onkraj svojega časa« in ki zaradi umetniške vrednosti ne zastara.
Leta 1938 je v Ljubljani doktoriral na temo iz problematike glasbenega izobraževanja in se nato vrnil v Prago, ki mu je služila kot odskočna deska v širši svet in v sodobne glasbene tokove. Udeleževal se je prireditev praškega Društva za sodobno glasbo.
Ob koncu tridesetih let se je zaradi zaostrovanja politične situacije vrnil v Ljubljano, kjer je po zaslugi Julija Betetta na ljubljanskem konservatoriju predaval o Benjaminu Ipavcu, Primožu Ramovšu in drugih.
V vojnem obdobju je moral Cvetko odložiti svoje glasbeno udejstvovanje na stran in se pridružiti partizanom. Po vojni je v njem dozorela zamisel o ustanovitvi glasbenozgodovinskega oddelka na Glasbeni akademiji v Ljubljani, kjer je leta 1945 postal profesor.
Kasneje se je vrnil v Prago, kjer se je kot prvi raziskovalno lotil iskanja in preučevanja gradiva o renesančnem glasbeniku Jacobusu Handlu Gallusu. O Gallusu, glasbeni vzgoji ter glasbi jugoslovanskih narodov je predaval na mednarodnih konferencah v Bruslju in na univerzah v Nottinghamu, Edinburghu idr. V petdesetih in šestdesetih letih je Cvetkov sloves v tujini rasel, predaval je v evropskih prestolnicah (Pariz, London in Köln), spoznal najvidnejše muzikologe ter gostoval na znamenitih univerzah Berkeley in Stanford v Združenih držav Amerike. Vendar ni deloval zgolj v tujini, pač pa je na Akademiji za glasbo v Ljubljani ustanovil znanstveni oddelek, namenjen institucionalizaciji muzikološke stroke.
Leta 1960 je sodeloval pri premestiti katedre za muzikologijo z Akademije za glasbo na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1962 postal predstojnik oddelka. Začel je z izdajanjem Muzikološkega zbornika, v katerem so izhajali prispevki raziskovalcev iz celotne tedanje Jugoslavije. Med letoma 1970 in 1972, v času največjih študentskih protestnih vrenj, je postal dekan Filozofske fakultete. Leta 1972 je zasnoval Muzikološki inštitut ZRC SAZU.
Na Slovenskem muzikološka stroka do druge svetovne vojne ni obstajala kot sistematično urejena veda, zato je bilo Cvetkovo delovanje ključno za institucionalizacijo in vzpostavitev temeljev glasbenozgodovinskega in glasbenoanalitičnega dela, ki je bilo tedaj pod vplivom miselnih izhodišč evropskega pozitivizma. V svojih pomembnih glasbenih monografijah (o Gallusu, Davorinu Jenku, Ristu Savinu itd.) je orisal glasbo velikih glasbenikov ter jo povezal z družbenimi danostmi. Za knjigo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem je prejel Prešernovo nagrado.
Maia Juvanc
