Zgodovinska sekcija Bovec in Krajevna skupnost Srpenica sta dali leta 2002 ob vaški cerkvi na Srpenici postaviti obeležje Danilu Fajglju. Kip iz kamna in kovine je v obliki harfe. Pozlačen zapis na njem sporoča:
»Danilo Fajgelj
1840 Idrija–1908 Gorica
Ugledni slovenski organist in skladatelj je v letih 1888–1898 služboval kot nadučitelj na Srpenici.
Zgodovinska sekcija Bovec, K. S. Srpenica«
Avtor kipa ni znan.
Danilo Fajgelj
Priznani primorski glasbenik Danilo Fajgelj (1840–1908) je bil učitelj, organist in skladatelj, ki se je kot zavzeti cecilijanec in samouk posvečal reformnemu slogu v sakralni glasbi. Preprostost glasbenih del je bila v njegovem času cenjena vrlina, ki mu je omogočila, da se je v svojem glasbenem navdihu z lahkoto prilagodil skromnejšim izvajalskim zmožnostim podeželskih cerkvenih sestavov. Njegova glasbena dejavnost je segla tudi na področje posvetne glasbe; pisal je namreč zborovska dela za sestave čitalnic in Glasbene matice. Kot aktivni član Glasbene matice se je posvečal zbiranju ljudskih pesmi s pomočjo skladateljev Ivana Laharnarja in Ivana Kokošarja, ki sta mu pomagala pri ustvarjanju številnih cerkvenih zborovskih pesmi. Posvetil se je tudi glasbeni kritiki, pri čemer je bil precej oster.
Fajgelj je prvenstveno deloval kot učitelj in organist v Bučki, na Trati, v Zalem Logu, v Tolminu in na Srpenici, preostalo energijo in čas pa je usmeril v komponiranje sakralne glasbe. Našel je svojstven izraz tako v slovenskem kot latinskem liturgičnem vokalnem idiomu ter v orgelski glasbi. Njegove stvaritve, med katerimi najdemo številne cerkvene pesmi, fuge, preludije, 19 ofertorijev, latinske in slovenske maše ter motete, so bile objavljene v Cerkvenem glasbeniku.
Glasbeno estetiko Fajgljevega časa sta konec 19. stoletja zaznamovali gibanji narodne prebuje in cecilijanstva, ki sta poudarjali pomembnost preprostejše glasbene invencije, zato da novitete ne bi zasenčile razumljivosti oz. pomena besedila. Fajgelj se je v svojem glasbenem stavku bolj kot na izročilo polifonije 16. stoletja naslonil na nemški polifoni koral 17. in 18. stoletja in na opus J. S. Bacha.
Te glasbene prvine so najvidneje odmevale v njegovi Sveti maši, ki je požela odobravanje odbora Glasbene matice in mu prislužila nagrado, ker je bila pisana na slovensko besedilo in je upoštevala skromne izvajalske zmožnosti podeželskih zborov. Poleg Svete maše je med njegovimi vidnejšimi deli še zbirka preludijev Slovenski orglavec, ki je bila kljub poznejši priljubljenosti ob svojem izidu, leta 1879, deležna kar nekaj kritik, češ da je njen jezik preprost in »nevešč«.
Čeprav so s Foersterjem na Slovenskem tlela prizadevanja za vrnitev k izvoru liturgične glasbe, se pravi k latinskemu besedilu, se je Fajgelj posvetil zmernejši reformi – slovenski glasbeni ustvarjalnosti, ki je odmevala še daleč v prihodnost. Tej se je posvetil z uglasbitvijo slovenskih pobožnih besedil, ki jih je izdal v Cerkveni pesmarici za učence ljudskih šol ter s tem pomembno prispeval h glasbeni poustvarjalnosti mladih.
Maia Juvanc
