Stavba Slovenske filharmonije je ena od ikon Kongresnega trga in mestnega središča Ljubljane. Za reprezentativnim historicističnim pročeljem se poleg dveh dvoran, labirinta stranskih prostorov in zanimivih drobnih detajlov skriva pestra preteklost. V srednjem veku je bil na tej lokaciji obrambni jarek pred mestnim obzidjem Novega trga. V 17. stoletju so dali kranjski deželni stanovi zgraditi pokrito jahalnico, ki so jo leta 1765 po načrtih baročnega arhitekta Lovrenca Pragerja prezidali in povečali v prvo ljubljansko gledališko poslopje. V stavbi, ki je lahko sprejela do 600 gledalcev, so leta 1789 uprizorili prvo gledališko predstavo v slovenskem jeziku: Županovo Micko Antona Tomaža Linharta.
Okoli leta 1845 so gledališče prezidali po klasicističnem vzoru. Leta 1887 je gledališka stavba z vsem inventarjem vred popolnoma pogorela v silovitem požaru.
Stavbo, v kateri danes domuje Slovenska filharmonija, so na naročilo Filharmonične družbe in po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja zgradili leta 1892. Stavba sledi historicizmu svojega obdobja, za katero je bila značilna gradnja gledaliških in drugih kulturnim dejavnostim namenjenih stavb, in sicer v neorenesančnem slogu. Slogovno stavba ni bila preobražena niti ob prvi večji prenovi, ki je leta 1937 potekala po načrtih Jožeta Platnerja, ko so stavbi prizidali balkon, niti ob drugi prenovi, ko so leta 2001 po načrtih Biroja 71 in restavratorja Franceta Kokalja prenovili objekt in zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni obrečni poti.
Po drugi svetovni vojni, leta 1945, so nastale nove razmere na področju glasbe na Slovenskem, kar je spodbudilo ustanovitev Slovenske filharmonije. Sklep o ustanovitvi je nastal na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba leta 1947.
Slovenska filharmonija je imela svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico (ta se je leta 1952 osamosvojila). Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel po vojni v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Zbora sta prešla v novo glasbeno ustanovo z radia. Prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije je bil 13. januarja 1948; vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisse v veliki Unionski dvorani.
Abonmajske koncerte Slovenske filharmonije so obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szering ter pianistična zvezda takratnega obdobja, Arthur Rubinstein. Vsi so nastopili pod taktirko Boga Leskovca. Orkester Slovenske filharmonije je nastopil na prireditvah, kot so Varšavska jesen, na festivalih v Asconi in Monsu, na festivalu orkestrov v New Yorku (Carnegie Hall), v okviru abonmaja v Salzburgu, v Švici, na dnevih jugoslovanske kulture v nekdanji Sovjetski zvezi itd. V vsem povojnem obdobju je Slovenska filharmonija gostovala v 11 državah, 105 mestih, v 40 krajih po Sloveniji ter 16 mestih nekdanje Jugoslavije.
Danes v Slovenski filharmoniji poleg orkestra delujejo Trobilni ansambel Slovenske filharmonije (TASF), Filharmonični tolkalni ansambel, Kvartet kontrabasov Slovenske filharmonije ter Komorni godalni orkester in Zbor Slovenske filharmonije.
Portret slovenskih skladateljev
V Filharmoniji je poleg kipa Marjana Kozine in Gustava Mahlerja še ena umetniška znamenitost, in sicer skupni portret slovenskih skladateljev, olje na platnu, ki ga je leta 1936 ustvaril slikar Saša Šantel. Visi v Osterčevi dvorani. Slika na enem mestu združuje 37 skladateljev, med katerimi so Anton Foerster, Slavko Osterc, Matija Bravničar, Lucijan Marija Škerjanc, Anton Lajovic, Viktor Parma, Emil Adamič, Jacobus Handl Gallus (časovno bolj oddaljeni skladatelji so upodobljeni kot uokvirjene slike na steni, kot neke vrste portret v sliki) in celo Primož Trubar, ki je na sliki prisoten v podobi doprsne skulpture, postavljene na vrhu omare. Skladatelje je slikar pomenljivo razvrstil v med seboj idejno povezane skupine, pri čemer je poudaril izrazito samosvojo in osamljeno skladateljsko osebnost Marija Kogoja, ki stoji v bližini svojega mentorja Osterca, vendar bistveno oddaljen od drugih.
Simbolni pomen imajo tudi drugi detajli: roka Stanka Premrla sloni na harmoniju, pred Gojmirom Krekom ležijo Novi akordi, Flajšman k sebi tišči Slovensko gerlico in na Gerbičevih kolenih najdemo Glasbeno zoro, najvidnejši kup zborovskih skladb pa je na mizi pred Emilom Adamičem.
