Skupno grobišče skladateljev na Žalah

Skupinsko obeležje slovenskih skladateljev stoji na ljubljanskih Žalah. Na štirih stebrih so zapisana imena in letnice glasbenikov in skladateljev Emila Adamiča, Mateja Hubada, Zorka Prelovca, Vasilija Mirka, Antona Lajovca, Danila Švare, Mirka Poliča, Slavka Osterca, Marija Kogoja, Ferda Juvanca in Ferda Juvanca starejšega. V središču stoji poprsje Davorina Jenka, narodnega buditelja in skladatelja, zaradi katerega so se začeli načrti za postavitev obeležja in ureditev grobišča Glasbene matice v Ljubljani.

Ideja za obeležje se je porodila na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je za tedanjo cerkvijo sv. Krištofa propadalo mestno pokopališče. Na njem so bili nagrobniki priznanih Slovencev, ki jih je Jože Plečnik želel vključiti v svoj impozantni ljubljanski hram velikih mož in žena Slovenije. Stal naj bi v parku na območju starega pokopališča pri Sv. Krištofu. Zamisel se ni uresničila, zato pa se je dediščina Slovencev delno po Plečnikovi zamisli ohranila razpršeno z obeležji na aleji slovenskih skladateljev, v parku Navje, na stavbi Glasbene matice in na Žalah.

Zgodba o nastanku skupnega grobišča skladateljev na Žalah se je začela s stoletnico rojstva Davorina Jenka. Ko se je leta 1935 bližala Jenkova obletnica, je postajalo vse bolj jasno, da skladatelj počiva v neprimernem, neuglednem in neurejenem grobu. Poskus Glasbene matice, da uredi skladateljev grob, je za nekaj časa zaustavila namera Gorenjcev, da se Jenkov grob premesti v Kranj ali v skladateljeve rodne Cerklje. Matici je tako namesto nagrobnega spomenika v znamenju obletnice skladateljevega rojstva uspelo pravočasno postaviti le spominski steber pred hišo na Kolodvorski ulici, kjer je Jenko umrl.

Kasneje se je urejanja groba lastnoročno lotil zapisnikar Glasbene matice Karel Mahkota, ki je za pokopališko cerkvico pri sv. Križu pripravil tri grobne parcele, da bi na njih uredili najprej Jenkov grob in nato še skupno grobišče skladateljev. Leta 1936 je v zapisniku odbora Glasbene matice zabeleženo, da je za pokopališko cerkvico pri sv. Križu »Jenkov grob popolnoma urejen po načrtu arhitekta Spinčiča« in da je na grobu že postavljeno poprsje skladatelja. Zaradi tega naj bi se po mnenju nekaterih Plečnik distanciral od sodelovanja z Glasbeno matico v zvezi z urejanjem grobišča skladateljev. Na pokopališče okoli cerkve sv. Križa so premestili številne ostanke s starega pokopališča sv. Krištofa (Navje) in novo pokopališče v tridesetih letih 20. stoletja razglasili za osrednje pokopališče na področju Ljubljane; to so današnje Žale.

Med drugo svetovno vojno so po odločitvi Matice v grobišče pokopali Slavka Osterca in Ferda Juvanca starejšega ter kasneje še Marija Kogoja in Ferda Juvanca mlajšega. Za grobišče zdaj skupaj skrbita Društvo slovenskih skladateljev in Glasbena matica.

Maia Juvanc

Mirko Polič

Mirko Polič (1890–1951) je bil eden vidnejših dirigentov svojega časa, obenem pa eden najpomembnejših direktorjev ljubljanske Opere v njeni zgodovini. Kot dirigent se je izoblikoval v gledališčih v Trstu, Osijeku, Zagrebu in Beogradu, največji pečat pa je pustil v Ljubljani, kjer je repertoar prevetril z novejšo operno ustvarjalnostjo in novimi režijskimi ter scenografskimi prijemi.

V svojem rojstnem kraju, Trstu, je končal gimnazijo in nato odšel v Prago študirat pravo. Študij je kmalu opustil in se vrnil v Trst, kjer je doštudiral na konservatoriju Verdi. V času študija je bil zborovodja Slovenskega pevskega društva Trst in tamkajšnjega pevskega zbora šentjakobske čitalnice. Leta 1911 je postal kapelnik tržaškega Narodnega gledališča, v katerem je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Leta 1914 je odšel v Osijek, kjer je deloval kot kapelnik Opere; leta 1918 je postal njen ravnatelj. V Osijeku je ustanovil civilni orkester in glasbeno šolo. Nekaj let je deloval tudi kot tajnik in dirigent zagrebške in beograjske Opere ter bil hkrati dirigent beograjskega pevskega društva Stanković.

Matej Hubad je Poliča leta 1925 izbral za ravnatelja ljubljanske Opere, ki jo je ta nato vodil 14 let. Na oder je postavil vrsto aktualnih opernih del, denimo Kralja Ojdipa Igorja Stravinskega in opero buffo Car se da fotografirati Kurta Weilla. Pozorno je gojil zlasti slovanska operna dela, med katerimi so odmevale izvedbe Smetanove Prodane neveste, Janáčkove Jenufe (1934), Borisa Godunova Musorgskega (1934) in Ero z drugega sveta (1937), priljubljene hrvaške opere Jakova Gotovca. Na oder je uspešno pripeljal tudi Wagnerjeva dela Tannhäuser (1926), Valkira (1929), Lohengrin (1930) in Parsifal (1933).

Pri svojem umetniškem vodenju je izkazoval afiniteto do novejše slovenske operne produkcije. Na oder je postavil Lepo Vido in Matijo Gubca Rista Savina, Črne maske Marija Kogoja, Pohujšanje v dolini šentflorjanski Matije Bravničarja in Medejo Slavka Osterca. Naslonil se je na napredne režiserje, kot so bili Bratko Kreft, Ferdo Delak in Osip Šest. Slednji je dosegel najodmevnejši uspeh z uprizoritvijo Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva, ki je doživela rekordnih 22 ponovitev. V desetletju 1926–1936 je Polič prirejal gostovanja ljubljanskega opernega sestava po tedanji Jugoslaviji, predvsem Dalmaciji; med vidnejšimi sta bili gostovanji v Trstu in na Reki.

Polič je za posodobitev scenografije povabil k sodelovanju likovnike, med katerimi je bil Božidar Jakac. K razvoju glasbene umetnosti na Slovenskem pod delovanjem Poliča so prispevali tudi predelave in novi prevodi libretov izpod peres Nika Štritofa in Otona Župančiča.

Od leta 1929 je Polič deloval kot koncertni dirigent pevskega zbora Glasbene matice, s katerim je še istega leta gostoval po Franciji in Švici ter kasneje v Bolgariji. Pod njegovim vodstvom je Glasbena matica izvedla zahtevna dela, kot so Beethovnova 9. simfonija (1927), Mozartov Rekviem (1930), Berliozovo Faustovo pogubljenje (1930), Sattnerjeva simfonična kantata Oljki (1932), Gallusovi moteti in madrigali (1932), Osterčev Magnificat (1936) in Foersterjeva kantata Turki na Slevici (1937), ki jo je Polič tudi na novo inštrumentiral.

Leta 1939 je postal dirigent v Operi v Beogradu, kjer je z zborom Glasbene matice že kmalu po nastopu službe izvedel velikopotezno Škerjančevo simfonično kantato Zedinjenje. Po izbruhu druge svetovne vojne se je leta 1941 vrnil v Ljubljano in postal profesor na šoli Glasbene matice. Leta 1941 in 1943 je v Ljubljani kot dirigent izvedel dva velika simfonična koncerta ter eno od kantat Matije Tomca. Leta 1945 je bil vnovič imenovan za direktorja ljubljanske Opere, ki jo je vodil do leta 1948. Poličevo vodstvo ljubljanske Opere velja za prvo odmevno repertoarno posodobljeno produkcijsko obdobje slovenske opere.

Deloval je tudi kot komponist. Ustvarjal je večinoma vokalna dela, med vidnejšimi deli pa sta Suita v antičnem slogu in opera Mati Jugovičev. Predelal je libreto in deloma glasbo opere Porin hrvaškega skladatelja Vatroslava Lisinskega in o tej operi napisal daljšo razpravo, ki je izšla v Hrvaškem glasu. Ukvarjal se je s publicistiko, bil urednik Kazališnega lista v Osijeku in v letih 1929–1931 Gledališkega lista SNG Opere in baleta v Ljubljani.

Zaradi njegovega plodovitega delovanja v ljubljanski Operi so mu leta 1951 podelili Prešernovo nagrado za umetniško in organizacijsko življenjsko delo na področju glasbe.

Maia Juvanc

Vasilij Mirk

Vasilij Mirk (1884–1962) je bil skladatelj, pedagog in zborovodja. Ustvarjal je tako na posvetnem kot cerkvenem glasbenem področju.

Sprva je obiskoval gimnazijo v Trstu, nato je študiral filozofijo, zemljepis in zgodovino na Dunaju in v Gradcu ter se hkrati učil kompozicijo. Služboval je kot profesor na trgovski šoli v Trstu, kasneje pa je postal bančni uradnik. Od leta 1928 je bil profesor na trgovski akademiji v Mariboru. V času službovanja v Trstu je poučeval tudi klavir, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgodovino na šoli Glasbene matice in na glasbenem liceju.

Deloval je kot zborovodja in pisal zborovske, klavirske, orkestralne in vokalno-inštrumentalne skladbe. V tiskani obliki so izšle njegove klavirske in vokalne skladbe Klavirske skladbe (1921), Mladinski album za klavir (1924), Deset povesti za slovensko klavirsko mladino (1927) in Samospevi (1929). Različne zborovske skladbe so bile objavljene v Novih akordih, Zborih, Pevcu in v izdajah tržaške Glasbene matice. Leta 1929 je ustvaril Golgoto za zbor in orkester in Mornarsko za moški zbor, s katerima je Glasbena matica v Mariboru proslavila svojo desetletnico. Med njegovimi cerkvenimi kompozicijami velja omeniti osemglasno Staroslovensko mašo in Liturgijo sv. Ivana Zlatoustega, ki je del repertoarja pravoslavne cerkve v Trstu.

Maia Juvanc

Ferdo Juvanec

Učitelj in glasbenik Ferdo Juvanec (1872–1941) je sprva služboval v Cerknici pri Rakeku, nato kot nadučitelj v Postojni, kasneje pa je sodeloval pri višjem šolskem svetu v Ljubljani. Ni bil le pedagog, pač pa tudi zborovski skladatelj. Komponiral je skladbe za moške, ženske in mešane zbore ter samospeve in scensko glasbo.

Harmonije in kontrapunkta se je učil pri Antonu Nedvědu in se začel glasbeno udejstvovati leta 1890 na učiteljišču, kjer je komponiral kratke štiriglasne pesmi in vodil dijaški pevski zbor. V Postojni je ustanovil pevski zbor in salonski orkester, v Ljubljani pa Učiteljski mešani pevski zbor, s katerim je nastopal na ljubljanskih odrih, po severnih obmejnih krajih Slovenije, v Prekmurju in Metliki, v Beogradu, Novem Sadu in širši tujini.

Njegove skladbe zaznamuje melodičnost. Med zborovskimi deli so prepričljivejša Spomin na zimski večer, skladbe za moški zbor Slovenska zemlja, Pastir, Rožici, Rožmarin, Molitev neodrešenih ter mešani zbor Na goro in Izgubljeni cvet. Uredil je Pevsko šolo Negro-Hrastove (Ljubljana 1924) in uglasbil več mladinskih pesmic.

Maia Juvanc

Ferdo Juvanec ml.

Ferdo Juvanec mlajši (1908–1978) je bil skladatelj, učitelj in glasbenik. Glasbo je učil v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Od leta 1953 dalje je bil član orkestra Slovenske filharmonije. Skladal je večinoma komorno glasbo.

Maia Juvanc