☟ Seznam lokacij

SLO Rojstna hiša - Muzej Huga Wolfa

☜ Nazaj

Rojstna hiša – muzej Huga Wolfa

Glavni trg 40
2380 Slovenj Gradec

Leta 1856 je usnjar Filip Wolf, oče skladatelja Huga, kupil hišo v Slovenj Gradcu. Hišo je leta 1924 podedoval Oton Koršič, leta 1950 pa je bila nacionalizirana in je v njej delovala Glasbena šola Slovenj Gradec. Leta 2010 so v njej (njej interjer je značilno meščansko bivališče s konca 19. stoletja) uredili spominsko razstavo Huga Wolfa.

Spominska razstava v rojstni hiši vsebuje dvojnike samospevov Schlummerlied, Ist Maitag, ist Maitag, Scherzo, Ach, des Knaben Augen, Der Morgen. Med 220 ohranjenimi pismi, v katerih so zajeti tako ekstravagantni kot tragični momenti njegovega kratkega življenja, najdemo nekaj dvojnikov Wolfovih pisem sestri Modesti, med drugim njegovo zadnje sporočilo, naslovljeno nanjo, iz leta 1901. Svetlejšo plat predstavljajo zanimivosti iz njegovega prvega pisma staršem iz Šentpavla iz leta 1873, kjer je bil na šolanju.

Razstavljenih je tudi nekaj izvirnih programskih listov z večerov samospevov v dunajski koncertni dvorani Bösendorfersaal (1894), v Mödlingu (1897), v Deželni viteški dvorani v Gradcu (1894) idr. Med zanimivostmi najdemo gledališki list, ki priča o eni redkih opernih izvedb za časa Wolfovega življenja. Njegova komična opera Corregidor je bila namreč leta 1902 izvedena v Mestnem gledališču v Gradcu.

Na ogled je postavljen tudi inštrument, ohranjeno violončelo Wolfovega prvega učitelja glasbe Sebastiana Weixlerja.

Leta 1990, ob 130. obletnici rojstva Huga Wolfa, so v atrij domačije oz. muzeja postavili nagrobnike družine Wolf.

Spletna stran rojstne hiše Huga Wolfa 

E-mail: info.sg@kpm.si

Hugo Wolf

Hugo Wolf (1860–1903) se je rodil v Slovenj Gradcu. S svojim obširnim in pomembnim opusom poznoromantičnega samospeva je nadaljeval izročilo Schuberta in Schumanna ter postal eden izmed mednarodno najbolj prepoznavnih skladateljev Dunaja in samosvoja osebnost v času fin-de-siècla.

Družina Wolf se je v 18. stoletju, ko je še nosila slovensko različico imena (Vouk), iz Šentjurja pri Celju preselila v Slovenj Gradec. Hugov oče Filip je nadaljeval z družinsko krznarsko in strojarsko obrtjo, čeprav je bil tudi navdušen glasbenik. Zavzeto je podpiral glasbeni talent svojega sina, ki je v domačem kraju kmalu obveljal za čudežnega dečka, nadarjenega za glasbo. Hugo se je s svojo muzikalnostjo in absolutnim posluhom izkazal že v predšolskem obdobju, ko je igral klavir in violino. Da bi se vključil v širši svet, se je mladi Hugo preselil v Avstrijo, kjer je preživel večino svojega kratkega in tragičnega življenja. Krajši čas je študiral na dunajskem konservatoriju, s pomočjo mecenov pa je že zelo zgodaj stopil na skladateljsko pot, ki mu je kot mojstru samospeva prinesla glasbeno slavo.

Najobširnejši del Wolfovega opusa je zasidran v idiomu romantičnega samospeva, ta ekspresivni glasbeni jezik pa je nato Wolf stopnjeval z razširjanjem tonalnega prostora in z wagnerjanskimi vplivi. Poleg teh naprednejših prvin njegovi samospevi ohranjajo ključne značilnosti tradicije, ki jo je podedoval od Schuberta in Schumanna. S prefinjenim občutkom za poezijo je poglobljene interpretacije izbranih pesmi vnašal v svoje kompozicijske odločitve. Te so se zrcalile v harmonskih zvezah, melodični zasnovi, vokalni deklamaciji, klavirski teksturi ter v odnosu med glasom in klavirjem. V iskanju umetnosti, »napisane s krvjo«, se je podal pod površje poezije, da bi jo ponovno ustvaril v glasbi izjemne silovitosti, napisane, kot je nekoč dejal, za epikurejce in ne za ljubitelje.

Richard Wagner je bil Wolfov največji glasbeni vzornik; navdahnil ga je z željo po komponiranju tudi večjih, obsežnejših del. Po Wagnerjevemu vzoru je Wolf oblikoval svoje (za tisti čas) radikalnejše glasbeno estetske poglede, medtem ko se mu je Brahmsova konservativna ustvarjalnost upirala.

Wolf je vse življenje trpel za depresijo in nenadnimi spremembami v razpoloženju. Prav zato ga je Wagnerjeva smrt leta 1883 zelo prizadela. Pesem Zur Ruh, zur Ruh, ki je nastala kmalu po Wagnerjevi pretresljivi smrti, velja za eno njegovih najboljših zgodnjih del; napisana naj bi bila menda prav v elegičnem duhu v slovo in čast njegovemu idolu. Wolf je v naslednjih letih pogosto obupaval, pogrešal je Wagnerjeve smernice. Prav kmalu pa so njegove skladbe pritegnile pozornost Franza Liszta, ki je Wolfu, podobno kot že njegovi prejšnji mentorji, svetoval, naj se loti ustvarjanja obsežnejših glasbenih oblik. Wolf je nasvet upošteval in zložil simfonično pesnitev Penthesilea.

Wolf je bil neprizanesljiv in oster kritik. Zaradi intenzivnosti in izrazne moči njegovih prepričanj se ga je oprijel vzdevek »divji volk«, njegova jedkost pa mu je prislužila kar nekaj sovražnikov.

Ko je leta 1887 opustil kritiško dejavnost, se je začelo njegovo plodovito  kompozicijsko obdobje, v katerem je dokončal Italijansko serenado za godalni kvartet, ki jo uvrščamo v vrh njegovega zrelega instrumentalnega kompozicijskega sloga. Med produktivnima letoma 1888 in 1889 se je v naravni idili počitniških hišic svojih prijateljev posvetil osrednjemu žanru romantike, samospevu. Napisal je številne samospeve na lirske predloge Eduarda Friedricha Mörikeja in Josepha von Eichendorffa, monumentalni Goethejev cikel (51 samospevov) ter Špansko zbirko. S temi deli se je Wolf uveljavil zunaj Dunaja, pohvale je žel tudi v priznanem nemškem časopisu Münchener Allgemeine Zeitung.

Leta 1891 se je Wolfovo duševno in fizično zdravje znova poslabšalo. Zaradi izčrpanosti in posledic sifilisa ter depresivnosti je za nekaj let prenehal komponirati. V tem času se je njegovo ime širilo, saj so njegova dela izvajali v Avstriji in Nemčiji, tako da so nazadnje celo Brahms in drugi kritiki, ki so ga prej ostro obsojali, priznali, da je pravi mojster.

Kljub temu uspehu je Wolf še vedno gojil željo, da se izrazi z veliko kompozicijsko stvaritvijo. V ta namen se je lotil pisanja opere Der Corregidor, ki vsebuje črni humor in ljubezenski trikotnik, temo, ki je bila Wolfu blizu. Opera je namreč zrcalo njegovega lastnega ljubezenskega trikotnika, ki ga je tvorila še žena Wolfovega prijatelja.

Po letu 1897 se je Wolfovo duševno zdravje zaradi sifilisa tako poslabšalo, da je odložil delo na operi Manuel Venegas. Od sredine leta 1899 ni mogel uglasbiti ničesar več. Po poskusu utopitve so ga sprejeli v dunajski sanatorij.

Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču Zentralfriedhof, kjer razkošni nagrobniki krasijo grobove številnih skladateljev, njegovih sodobnikov.

Maia Juvanc

Viri:


  • Čepin, Branko. (Ur.) Hugo Wolf – Sodobniki in nasledniki, Mednarodni simpozij ob 140-letnici rojstva Huga Wolfa. Slovenj Gradec: Društvo Huga Wolfa, 2001.