V Beli krajini se nahaja iz kamna zidana rojstna hiša Matije Tomca z lesenim gankom, kamnitimi stopnicami in delno predelano notranjščino. Na leseni strop hiše je vpisana letnica 1870.
Matija Tomc
Slovenski skladatelj in duhovnik Matija Tomc (1899–1986) se je v spomin slovenskega naroda zapisal s posvetnim in cerkvenim zborovskim opusom. Med Tomčevimi številnimi cerkvenimi skladbami po priljubljenosti izstopa maša Stopil bom k oltarju, ki še danes zaseda pomembno mesto v železnem repertoarju slovenskih cerkvenih zborov.
Z glasbo se je Tomc seznanil v gimnazijskih letih pri svojem profesorju Ignaciju Hladniku, cerkvenem skladatelju in organistu novomeškega kapitlja. Drugi letnik gimnazije je opravil na Škofijski klasični gimnaziji, kjer je igral na violo, rog in pri mašah na orgle. Leta 1920 je vstopil v semenišče in se učil kompozicije pri skladatelju Stanku Premrlu. Leta 1923 je bil posvečen in kot kaplan poslan v Mokronog, kjer je vodil župnijski pevski zbor. Leta 1925 so ga imenovali za vzgojitelja v Zavodu sv. Stanislava, kasneje pa se je odločil za študij kompozicije in orgel na Dunaju, kjer ga je povsem prevzel kontrapunkt Bachovega polifonega stavka.
Po vrnitvi v domovino je deloval kot profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu in na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je s šolskimi zbori izvajal svoje skladbe. Poučeval je tudi orgle na glasbenem konservatoriju in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po vojni je bil dolgoletni župnik v Domžalah.
Njegova glasbena zapuščina obsega zborovska dela za mešane, ženske in moške sestave, različne mašne skladbe in otroške zbore. Napisal je opero Krst pri Savici in sedem kantat, med katerimi sta najvidnejši Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Za Tomčevo glasbeno govorico so značilni izrazita konservativnost, ritmična kompleksnost in posebno polifono razmišljanje, posebej mojstrska pa je njegova izpeljava modulacij.
Svoje poglede na slovensko glasbo je izrazil v številnih kritikah in razpravah. V svojem pisanju se je dotaknil tudi problematike v organistiki in preroško napovedal smernice na tem področju. Že leta 1931 je v enem od člankov nakazal smer razvoja orglarske umetnosti, ki se je takrat v tujini nagibala v oživitev baročnih orgel. Orgelsko gibanje je na Slovenskem dobilo svojo podobo veliko kasneje, šele v drugi polovici 20. stoletja, ko se je tudi v Sloveniji začela obnova starih, zgodovinskih orgel in gradnja novih, mehanskih orgel po baročnih načelih.
Maia Juvanc
