☟ Seznam lokacij

SLO Rojstna hiša Blaža Arniča

☜ Nazaj

Rojstna hiša Blaža Arniča

Strmec 18
3334 Luče

V Strmcu stoji hiša, postavljena v drugi polovici 19. stoletja, v kateri se je leta 1901 rodil Blaž Arnič. Pritlična hiša pravokotnega tlorisa je kulturni spomenik.

Blaž Arnič

Blaž Arnič (1901–1970) je bil slovenski skladatelj in glasbeni pedagog. Komponiral je zborovske pesmi, komorno in filmsko glasbo, najpomembnejše delo pa je opravil na področju orkestralne  glasbe. Kot izrazit simfonik predstavlja s svojimi simfonijami, simfoničnimi pesnitvami in koncerti najznačilnejšo glasbeno usmeritev svoje generacije, ki je po letu 1945 v Arniču uzrla enega najpomembnejših usmerjevalcev povojnega glasbenega življenja na Slovenskem.

 Arnič je sprva vstopil v svet glasbe doma kot samouk na harmoniki, kasneje pa je odšel na šolanje v orglarsko šolo k Stanku Premrlu v Ljubljano. Leta 1926 je vpisal študij kompozicije pri vplivnem skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu, medtem ko je študij orgelske igre nadaljeval pri Premrlu na ljubljanskem konservatoriju. Kasneje se je na področju kompozicije izpopolnjeval na dunajskem konservatoriju pri skladateljih Egonu Lustgartnu in Eugenu Zadórju, katerih vplivi so v Arničevem opusu dobro občutni. Predvsem je bil Arniču za zgled Zadór, ki je v svoje kompozicije pogosto vpletel motiviko ljudske pesmi.

Po vrnitvi v Ljubljano je Arnič poučeval klavir, vodil zbore in koncertiral na orglah, med letoma 1937 in 1938 pa je študijsko odpotoval v Varšavo, Krakov in Pariz, kjer je vlogo njegovega mentorja  prevzel skladatelj in dirigent Rhené Baton. V letih 1940–1943 je na srednji stopnji Glasbene akademije v Ljubljani poučeval glasbenoteoretične predmete, od leta 1945 do smrti pa je kot redni profesor na Akademiji za glasbo poučeval kompozicijo. Z zazrtostjo v glasbeno moderno je s svojim pedagoškim delom poleg Škerjanca in Kozine bistveno zaznamoval slogovne usmeritve skladateljev povojnega obdobja na Slovenskem.

Z izjemo opere pokriva njegov opus vsa kompozicijska področja, kljub temu pa so komorna in zborovska dela v senci njegovega simfoničnega ustvarjanja, ki se mu je Arnič predano posvečal po zgledu skladateljev glasbene moderne. V njegovih devetih simfonijah in številnih simfoničnih pesnitvah se zrcalijo vplivi Antona Brucknerja in Richarda Wagnerja, čeprav Arnič njunega vpliva ni priznaval. V svoj kompozicijski stavek je rad vpletal elemente ljudske glasbe, s katerimi je želel dati svojim delom izraz narodne pripadnosti.

Vsebinsko se nekatera njegova dela dotikajo sakralnega in tragike vojne, zelo pogosta je tema ljubezni do naravnih lepot rodne zemlje in njenega človeka. Podoben duh veje iz njegove simfonične pesnitve Gozdovi pojejo (1945), za katero je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.

Z oblikovnega vidika Arničeva simfonična dela zaznamuje svobodna forma, s katero je skladatelj želel nakazati tudi programsko vsebino glasbenega dela. Z izjemo mozaičnosti je njegov glasbeni stavek grajen povsem tradicionalno, vezano bolj ali manj svobodno na sonatno obliko.

Arničev sodobnik, etnomuzikolog in kritik Valens Vodušek ga je označil za prvega in najboljšega slovenskega simfonika, skladatelj Vilko Ukmar pa je menil, da je bil Arnič, čigar dela so temelj slovenske koncertne dejavnosti, ena ključnih osebnosti slovenske kulture nasploh. Arnič danes velja za ustvarjalca, ki se ni pretirano zanimal za sodobne kompozicijske tokove, temveč je ostajal zvest izhodiščem romantičnega idioma. Nedvomno pa je s svojim simfonizmom skupaj s Kozino in Škerjancem zapolnil pomembno vrzel na področju orkestralne glasbe v 20. stoletju na Slovenskem.

Anja Biščak

Viri:


  • Koter, Darja. Slovenska glasba 1918–1991. Ljubljana: Študentska založba. 2012.