☟ Seznam lokacij

SLO Pokrajinski muzej Koper

☜ Nazaj

Pokrajinski muzej Koper

Kidričeva 19
6000 Koper

Glasbena zbirka
Glasbeno življenje v mestih (palača Belgramoni-Tacco)

 V dveh razstavnih sobah je predstavljena glasbena zbirka. V prvem prostoru je prikazano glasbeno življenje v danes slovenskih obalnih mestih od srednjega veka do konca 20. stoletja.

Glasba je bila do 19. stoletja v glavnem omejena na cerkve in salone plemiških ter premožnejših meščanskih družin. Vezana je bila na cerkvene obrede, praznike in pomembne dogodke, število njenih ustvarjalcev in izvajalcev pa je bilo majhno. V 19. stoletju je glasba začela osvajati trge in ulice z godbenimi skupinami, dvorane in gledališča pa s pevskimi zbori, orkestri ter skupinami godcev na mandolino. Postala je razširjeni družbeni pojav in je zajemala vse družbene sloje, zato se je tudi glasbena vzgoja širila v splošne šole, ustanavljati pa so začeli tudi glasbene šole. Zaradi teh sprememb v glasbenem življenju in drugih novosti v glasbenem svetu, kot so razvoj inštrumentov, glasbenih zvrsti, vloga dirigenta, je glasbeno dogajanje, resda še vedno tradicionalno vezano na cerkvene obrede, praznike in pomembne dogodke, razširilo svojo ponudbo. V vseh treh obalnih mestih so se odpirale filharmonične družbe in razna glasbena društva zasebnega značaja. Različni glasbeni sestavi so nastajali na šolah, v gimnaziji, na učiteljišču in semenišču, saj so bili učitelji glasbe aktivni člani glasbenih društev. Po prvi svetovni vojni je postala steber koprskega glasbenega življenja skupina glasbeno izobraženih učiteljev, ki so tu delovali vse do izselitve večine italijanskega prebivalstva sredi 50. let. Po letu 1960 so postale središča glasbenega življenja tedaj že slovenske glasbene šole, saj se je večalo število posameznikov, ki so se amatersko ali profesionalno ukvarjali z glasbo v različnih domačih glasbenih sestavih ter organizirali koncerte.

 V obdobju do 19. stoletja so predstavljeni trije najpomembnejši glasbeniki, ki so ustvarjali v tem prostoru ali od tu izhajajo in so tudi strokovno že raziskani. Najzgodnejši je skladatelj, organist in kapelnik v koprski katedrali, minorit Gabriello Puliti, doma iz Toscane. V Kopru je v presledkih preživel 10 let v začetku 17. stoletja in v tem času izdal več zbirk z liturgičnimi in posvetnimi skladbami. Med slednjimi najdemo tudi nekaj del, ki so nastala na besedila koprskih pesnikov.

Koprčan Antonio Tarsia, ravno tako skladatelj, organist in kapelnik v koprski stolnici, je pisal zgolj za potrebe stolnične kapele in zato ostaja skladatelj lokalnega pomena.

Najplodnejši skladatelj posvetne glasbe je bil v Piranu rojeni sloviti Giuseppe Tartini, ki je v Istri preživel le otroštvo, nato pa odšel v Padovo, kjer hranijo njegovo glasbeno zapuščino. V spominski sobi v njegovi rojstni hiši v Piranu je razstavljena ena izmed njegovih violin, izdelek Amatijeve delavnice.

V posebni vitrini so razstavljena glasbila, izdelana v novejšem času po upodobitvah na srednjeveških freskah, slikah ali stavbni ornamentiki, ustvarjenih v našem prostoru.

Druga razstavljena glasbila so iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. V veliki vitrini so na ogled inštrumenti, vezani na godbo. Ta glasbena zasedba se je razvila prva in je bila najbolj razširjena. Sestavljajo jo pihala, trobila in tolkala. Godbe so nastopale na odprtem prostoru. Večje zasedbe, nad 40 godbenikov, imenujemo pihalni orkester. Mestne godbe so se razvile po zgledu vojaških godb, ki so nastajale konec 18. stoletja. V obalnih mestih so nastali zametki godb že v prvi polovici 19. stoletja, razcvet pa so te dosegle v njegovi drugi polovici in v 20. stoletju.

V nizki vitrini so razstavljene mandoline, vezane na mandolinske sestave, ki so nastajali v Kopru od srede 90. let 19. stoletja. Kot prva je bila ustanovljena ženska mandolinska skupina, v kateri so bile gospodične iz visoke družbe. Tudi sicer so ženske pele in igrale na inštrumente, najprej na prireditvah v plemiških salonih, kasneje v komornih zasedbah in na recitalih.

Na kanapeju je lutnja z ravnim dnom, ki so jo uporabljali ob hišnem muziciranju družinskih članov, priljubljenem razvedrilu meščanskih družin v prvi polovici 20. stoletja.

Kapelnik poudarja pomembno vlogo dirigenta, ki jo je ta imel v drugi polovici 19. stoletja, saj je vodil glasbene skupine v okviru društev in šol, bil učitelj glasbe na srednjih šolah, vodil je občinsko godbo. Bil je tudi organist in vodja cerkvene kapele pa skladatelj in aranžer. Vse te naloge je najprej opravljala ena sama oseba, saj ni bilo ustreznega kadra, delujoči dirigenti pa so sprva prihajali od drugod.

Godbeniki so bili oblečeni v uniforme, narejene po zgledu vojaških uniform, z oznakami v obliki lire.

Glasbeno življenje na podeželju (Gramscijev trg)

 V zadnjem razstavnem prostoru je predstavljeno glasbeno življenje v 19. in 20. stoletju na podeželju severne Istre in Čičarije na eni strani ter Brkinov in Bistriškega na drugi. Razlike v zgodovinskem razvoju območij so vidne tudi v glasbeni tradiciji. Značilnost glasbenega življenja na podeželju je ljudsko glasbeno izročilo, vezano na ljudsko glasbo, ljudska glasbila in ljudske godce. Ljudska glasba se je prenašala iz roda v rod, izvajali pa so jo godci po posluhu, brez poznavanja not. Glasbila, iz katerih so izvabljali zvok, so bila zelo raznovrstna. V vitrinah na levi strani so doma izdelana glasbila iz različnih materialov, kot so trstike, les in lubje. Tu so tudi različni predmeti, ki imajo v vsakdanjem življenju drugačno uporabno funkcijo, v določenem trenutku pa prevzamejo vlogo glasbila, ter glasbila, vezana na ljudske običaje in praznike.

Na desni strani so razstavljeni inštrumenti, ki so jih godci ponavadi kupili in nanje igrali po notah. Z ustanavljanjem kulturno-prosvetnih društev se je začelo glasbeno izobraževanje, ki so ga izvajali v okviru društev. V zadnji vitrini so razstavljene tamburice, inštrumenti tamburaških zborov. Godbe in tamburaški zbori so bili značilne inštrumentalne skupine vaških kulturnih društev.

Na ogled sta dve nenavadni glasbili, ki imata vlogo spremljevalnega basovskega inštrumenta. Lončeni bas je izdelan iz glinastega lonca, ki je pokrit z opno iz živalskega mehurja, v sredi pa je pritrjena paličica. Igra se tako, da se z mokrimi prsti drgne po paličici. Pri igranju je postavljen na mizo ali pa ga godec nosi pod pazduho. Razširjen je po celi Sloveniji, le v Istri ne. V Brkinih in na Bistriškem je to glasbilo pustnih maškar.

Drugo je značilno istrsko ljudsko glasbilo kanta bas, izdelano iz sodčka za soljenje rib, na ročaj metle je privezana vrvica, ki prihaja iz sodčka. Igra se tako, da se poteza po napeti vrvi.

Razstavljena sta tudi za Istro značilni dvostrunski mali bas ali bajs in violina, ki sta se jima v glasbenih skupinah večkrat pridružila klarinet in trobenta. Kombinacijo bajsa in violine je v začetku 20. stoletja izpodrinila diatonična harmonika, med ljudmi znana kot plonarca (po izdelovalcu Plonerju iz Trsta) oziroma v Istri kot trieština. To majhno glasbilo združuje v sebi cel orkester, lahko pa nastopa samostojno.

Na brkinsko-bistriškem območju so bila v rabi drugačna glasbila. Poleg violine sta bila značilna inštrumenta oprekelj in tristrunski mali bas (ki ju ni v zbirki), bolj kot plonarca pa je prevladovala klavirska harmonika. Priljubljen inštrument so bile tudi citre, ki so značilne za germanski prostor, medtem ko jih v beneški Istri niso poznali.

V Čičariji, ki leži med Istro in brkinsko-bistriškem območjem, so bile najpogosteje v rabi dude in dvojnice, ki si jih lahko ogledate v vitrinah.

Glasba s petjem in plesom je bila vedno obvezna spremljevalka praznikov življenjskega ciklusa (rojstvo, poroka, smrt), povezana s koledarskimi in delovnimi prazniki. Zlasti priljubljena je bila v pustnem času. Razstavljena sta dva pustna lika, in sicer gre za glavna lika iz družine pustnih šem škoromati iz južnega obrobja Brkinov (škopiti in škoromat z zvonci). Nekoč so bili škoromati strah in trepet vaških otrok in neporočenih deklet, ki jih je škopiti lovil s kleščami, škoromati z zvonci pa so jim obraze mazali s sajami. Saje pomenijo vitalno moško moč, se pravi, da so z nanašnjem saj na obraze škoromati zagotavljali plodnost ter s tem preživetje celotne skupnosti. Zvonci, ki jih imata škoromata za pasom, sodijo med ljudska glasbila.

Pokrajinski muzej Koper, Vlasta Beltram