☟ Seznam lokacij

SLO Osterčeva spominska soba

☜ Nazaj

Osterčeva spominska soba

Ulica bratstva in enotnosti 8
9241 Veržej

Spominska soba Slavka Osterca (1895–1941) se nahaja v občinski stavbi v skladateljevem rojstnem kraju Veržeju. Vpogled v njegovo glasbeno ustvarjalnost in življenje ponujajo razstavljeni koncertni listi, partiture in rokopisi znanih Osterčevih skladb ter družinske fotografije. Med zanimivejšimi eksponati so Osterčev zvezek za predavanja, njegovi rokopisi samospevov Bolne rože in Na poljani zvezde žarijo ter kopija koncertnega lista Osterčevega diplomskega koncerta, ki je potekal 15. junija 1927 v Pragi. Razstavljen je tudi programski list kompozicijskega koncerta iz Celja iz leta 1925, skice Osterčeve opere Krog s kredo in njegova najstarejša znana kompozicija Maša.

Spletna stran Osterčeve spominske sobe

E-mail: obcina.verzej@siol.net

Slavko Osterc

Slavko Osterc (1895–1941) je z ustvarjalnimi nazori in kompozicijskimi idejami dal slovenski umetnostni glasbi neizbrisen pečat. Njegova glasbena prizadevanja so pomembno vplivala na usmeritev glasbeno estetskih tokov med obema vojnama. S pedagoškim delom je v svojih učencih, t. i. »Osterčevcih«, zasejal potrebo po modernističnih iskanjih. Na kompozicijo in poustvarjalnost njegovih sodobnikov je vplivalo tudi Osterčevo glasbeno kritiško pisanje, s katerim je postavljal visoke kriterije, kako priti do izvirnega nacionalnega glasbenega izraza. Spodbujal je nastanek obsežnejših del, ki bi uveljavljala slog neke dobe, nacije, struje ali individuuma ter s tem presegala dela, večinoma vokalna, ki so se v 19. stoletju trudila krepiti narodno identiteto.

Osnove glasbene kompozicije je sprva pridobil kot samouk. Pomembna prelomnica na njegovi glasbeni poti je bil leta 1925 njegov odhod v Prago, kjer je študiral na konservatoriju pri Aloisu Hábi in Karlu Boleslavu Jiráku. V teh dveh letih je po modernističnih nazorih preobrazil svojo glasbeno govorico, ki je prevzela predvsem prvine ekspresionizma. Te umetniške nazore, ki so zajemali tako atonalnosti kot četrttonsko gradnjo, je kot pedagog predajal mlajši generaciji skladateljev, in sicer najprej na ljubljanskem konservatoriju in nato do svoje smrti na glasbeni akademiji. Posodobljena kompozicijska izhodišča ekspresionizma so naprej gojili Marijan Lipovšek, Primož Ramovš, Pavel Šivic in Danilo Švara, s katerimi se je slovenska glasbena ustvarjalnost pridružila sočasnim evropskim tokovom.

Osterc se je v svojem svojstvenem glasbenem slogu, ki je črpal iz polifono grajenega glasbenega stavka neobaroka ter neoklasicizma in ekspresionizma, zgledoval po delih Arnolda Schönberga, Igorja Stravinskega in Paula Hindemitha. Med najbolj znanimi Osterčevimi skladbami je Adagio iz Suite za godala. Njegov opus obsega številna orkestralna in komorna dela, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici in zlasti cenjeno skladbo Suito za orkester, ki je bila značilen primerek neobaročne motorike in polifonega vodenja glasov.

Čeprav se je v skladu z duhom časa osvobodil estetike romantičnega subjekta in je posegal po atonalnosti (Silhuete za godalni kvartet, 1928, in Štiri Gradnikove pesmi za kontraalt in godalni kvartet, 1929), je z občasnimi regresijami v neoklasicizem vseeno ostajal zvest tradicionalnemu diatoničnemu tonalnemu okviru. Osterc je s svojimi prizadevanji naletel na neodobravanje kolegov skladateljev, ki so v tistem času gojili impresionizem in so bili zastopniki poznega razcveta glasbene moderne na Slovenskem, kot denimo Lucijan Marij Škerjanec.

Osterčev preboj v mednarodni prostor potrjuje članstvo v odboru Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM), v okviru katerega so bila Osterčeva dela uvrščena na sporede koncertov v Pragi, Firencah, Londonu in Varšavi. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ohranijo njegovo obsežno korespondenco z mednarodnimi glasbeniki iz Londona, Varšave … vse do Buenos Airesa.

Od leta 1963 potekajo zadnjo soboto v maju v njegovem rojstnem kraju Veržeju Osterčevi spominski dnevi.

Maia Juvanc

Viri:


  • Pompe, Gregor. »Slavko Osterc (1895–1941)«. Klasika – Skladbe za orkester, 1. del. Ljubljana: SIGIC – Slovenski glasbenoinformacijski center, 2015. Str. 37–38.
  • Nagode, Aleš. »Osterc in cerkvena glasba«. Muzikološki zbornik XXXI. Ljubljana, 1995). Str. 75-80.
  • Barbo, Matjaž. »Slavko Osterc kot mit avantgarde šestdesetih let«. Muzikološki zbornik XXXI. Ljubljana, 1995. Str. 47–51.