Kip, ki ga je izdelal akademski kipar Negovan Nemec, so leta 1978 na Alejo slavnih mož postavili na pobudo Kluba starih goriških študentov.
Lojze Bratuž
Goriški zborovodja, organist in skladatelj Lojze Bratuž (1902–1937) velja za mučenca, ker so ga zaradi domoljubja in promoviranja slovenske pesmi fašisti ubili.
Rodil se je v Gorici, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Zgodnje izobraževanje je prekinila prva svetovna vojna, in tako je moral mladi Lojze leta 1916 z družino kot begunec zapustiti domači kraj. Šest mesecev je živel v italijanskih občinah Viareggio in Rotello. Po vojni je obiskoval dveletni učiteljski tečaj in opravil maturo. Sprva se je zaposlil kot učitelj v Šmartnem pri Kojskem ter nato odslužil vojaški rok v Veroni. Leta 1921 je imel več govorov na shodih, ki so bili del predpriprav na državnozborske volitve. Po letu 1922 se je intenzivneje posvetil glasbeni dejavnosti.
Na goriškem podeželju je vodil številne pevske zbore, jih spremljal na orglah in z njimi nastopal na cerkvenih slovesnostih. Leta 1929 mu je nadškof Frančišek Borgia Sedej ponudil mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji v malem semenišču v Gorici. Čeprav je mesto sprejel, ni dolgo ostal tam, saj so ga zaradi domoljubja zaprli. Semenišče je nato zapustil in se zaposlil v vodstvu tovarne orgel Cecilija v Gorici. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem; vodil je torej edino kulturno dejavnost, pri kateri so oblasti še dovolile uporabo slovenščine. Ker je bil to čas fašizma, ko so na Primorskem smeli delovati le cerkveni zbori, se je večinoma posvečal skladanju in izvajanju cerkvenih zborovskih pesmi v slovenskem jeziku.
Zbore je vodil tudi v Goriških brdih, Vipavski in Soški dolini ter skladal zborovske pesmi in pisal priredbe. Zaradi vodenja pevskega zbora goriške stolnice je po priključitvi Goriške k Italiji z Rapalsko pogodbo prišel navzkriž z oblastjo. Vendar je kljub ostremu poitalijančevanju Goriške Bratuž nadaljeval s svojimi prizadevanji. Ob koncu ene od nedeljskih maš, pri kateri je njegov zbor pel slovenske pesmi, so ga fašisti prijeli in prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Umrl je poldrugi mesec pozneje za posledicami tega barbarstva. Ko je visel med življenjem in smrtjo, se je v zavesti njegovih rojakov vse bolj krepil njegov vpliv. Dan pred smrtjo so se ga spomnili s posebno gesto: skupina fantov mu je pod bolnišničnim oknom zapela njegovo priljubljeno pesem, priredbo Kraguljčki.
Bratuževe skladbe so izšle v številnih cerkvenih zbirkah, nekatere pa v samozaložbi. Objavil je zbirko adventnih in božičnih pesmi za moški zbor z naslovom Jubilate Deo, postne in velikonočne pesmi v zbirki Cantate Domino, zbirko mašnih pesmi za moški zbor Laudate Dominum in Štiri velikonočne pesmi za mešani zbor. Svojih 6 Ecce sacerdos magnus je posvetil goriškemu knezu in nadškofu Carlu Margottiju ob njegovem prihodu na Goriško leta 1934. Njegovo zbirko 20 Tantum ergo ad quattuor voces inaequales je uredil Vinko Vodopivec. Bratuž je sodeloval pri pesmaricah Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930) in Zdrava Marija (1933).
Nekaj ustvarjalnosti je namenil tudi posvetni glasbi. Izdal je harmonizacije ljudskih napevov, med katerimi prevladujejo ruske pesmi. Med vidnejšimi predelavami je priredba slovenske ljudske pesmi Kaj pa delajo ptički, ki sta jo Luka Kramolc in Matija Tomc vključila v Slovensko pesmarico.
Za Bratuževa dela je značilen odziven glasbeni jezik, ki z gibko ritmiko sledi pesniškemu besedilu in mestoma vsebuje tudi pestrejšo harmonsko invencijo. Posebej zanimivo je barvanje s temnejšimi molovimi akordi, ki so bili blizu avtorjevemu osnovnemu razpoloženju. Skladbe sem in tja odsevajo nemirno iskanje novega s pogostim menjavanjem ritma.
Skupaj z Vodopivcem, Komelom in Laharnarjem zavzema Bratuž pomembno mesto v glasbeni zgodovini na Goriškem med obema vojnama. Ustvarjal je tudi pod psevdonimoma Lojze B. Sočenko in Al. B. Sočenko.
Maia Juvanc
