Na aleji skladateljev v Vegovi ulici v Ljubljani stoji stavba Glasbene matice, ki je bila ponovno zgrajena po potresu leta 1895. Leta 1932 so v sklopu priprav na počastitev 60-letnice obstoja Glasbene matice in Prvega slovenskega festivala arhitektu Jožetu Plečniku zaupali preureditev ulice in obnovo stavbe. Plečnik je skupaj s kiparjem Lojzetom Dolinarjem Vegovo ulico preuredil v alejo slovenskih skladateljev z osmimi spomeniki. Po drugi svetovni vojni, na začetku petdesetih let 20. stoletja, so po Plečnikovi zamisli oblikovali še pročelje društvene stavbe Glasbene matice.
Kjer je zdaj Vegova ulica, je namreč nekoč potekal mestni obrambni jarek, zaradi katerega so se prvi Plečnikovi posegi v urejanje in dograjevanje stavbe Glasbene matice nekoliko ponesrečili. Plečnik je zunanjemu delu stavbe najprej dodal štiri stebre, ki so podpirali dva balkona, ter preoblikoval okenske okvirje in pred vhod postavil dve ulični svetilki, enaki tistim, ki jih najdemo na Tromostovju. Ker so dozidani temelji stali na nasutju nekdanjega obrambnega jarka, se je balkon začel posedati in je sčasoma počil, zato so ga morali iz varnostnih razlogov odstraniti. Popravila so se lotili po drugi svetovni vojni, vendar je Plečnik sam odstopil od projekta.
Novo fasado sta tako leta 1952 v Plečnikovem slogu zasnovala njegov asistent Janko Valentinčič in Tone Žnidaršič. Odstranila sta Plečnikove slope in balkon ter fasado okrasila z umetelno oblikovanimi pozlačenimi medaljoni. Klasicistično fasado danes odlikujejo pozlačeni reliefni portreti slovenskih glasbenih umetnikov Jacobusa Handla Gallusa, Kamila Maška, Miroslava Vilharja, Hrabroslava Volariča, Antona Hajdriha in Gregorja Riharja. Skladateljem delata družbo mitološka lika z glasbeno noto, muza z lutnjo in Pan s piščaljo.
Zgodovina Glasbene matice
V slovenski zgodovini predstavlja pomembno ločnico leto 1848, ko je marčna revolucija v habsburški monarhiji sprožila val političnih in družbenih sprememb. Te so se izrazile predvsem kot prebujanje narodne zavesti evropskih narodov, tudi Slovencev, ki smo svojo identiteto in samostojnost od nekdaj gradili prek jezika in njegove enakopravnosti z drugimi jeziki v družbenem prostoru, kateremu pripadamo. Jezik je zato prevzel osrednjo funkcijo v umetnosti na Slovenskem. Petje v slovenskem jeziku je bilo narodnozavedno dejanje, ki je s formiranjem in delovanjem čitalniških društev po letu 1861 odmevalo tudi zunaj slovenskih dežel.
Po letu 1864 so v duhu širjenja slovenskih kulturnih dejavnosti nastala številna združenja, kot so Slovenska matica, Dramatično društvo, Narodna tiskarna in končno leta 1872 ljubljanska Glasbena matica.
Glasbena matica se je sprva posvetila glasbenemu založništvu in publicistiki, kasneje pa je postala središče glasbene vzgoje. Skrbela je za izdajo številnih glasbenih del slovenskih skladateljev in spodbujala zbiranje ljudskih pesmi, oblikovala je arhiv glasbenega gradiva in začela prirejati koncerte. V njenem okviru je delovala tudi trgovina z muzikalijami. Deset let po nastanku je Glasbena matica ustanovila glasbeno šolo, nekaj let pozneje pevski zbor, nato prvo Slovensko filharmonijo in Orkestralno društvo ter konservatorij. S slednjim je izpolnila svoj poglavitni namen: izobraziti in vzgojiti poklicne in ljubiteljske glasbenike. Z izobraževanjem glasbenikov je njen vpliv segel v celotni slovenski kulturni prostor in zaznamoval njegov razvoj.
Ob glasbenem izobraževanju sta za Glasbeno matico pomembni zlasti publicistika in založništvo, ki se posvečata izdajanju zborovskih skladb, CD plošč slovenskih avtorjev ter posebnih publikacij, ki zaradi svoje specifične strokovnosti niso toliko zanimive za druge založniške hiše.
Po političnih spremembah je Glasbena matica obnovila svoje delovanje in ga po 130 letih prilagodila novi stvarnosti, pri čemer pa ostaja zvesta svojim glavnim področjem delovanja: organizaciji koncertov, glasbenemu izobraževanju in glasbenemu založništvu. Večji poudarek pa je zdaj z ustanavljanjem številnih vokalnih sestavov na poustvarjalnosti vokalne glasbe.
Maia Juvanc
