☟ Seznam lokacij

SLO Belokranjski muzej Metlika

SLO Bolfgangovi angeli

☜ Nazaj

Belokranjski muzej Metlika

Grad Metlika
8330 Metlika

Muzej, ustanovljen leta 1951, se nahaja v metliški graščini ob reki Kolpi, naravnem mejniku med Slovenijo in Hrvaško. V muzeju hranijo stalno zbirko belokranjske kulturne zapuščine, ki poleg zgodovinskih in etnografskih vključuje tudi pomembne glasbene artefakte iz tradicije domačih godb.

K muzeju sodijo tudi spominska hiša Otona Župančiča v Vinici, krajevna muzejska zbirka Semič in galerija Kambič v Metliki, kjer se nahaja zbirka slikarskih umetnin priznanih slikarjev in kjer je prebivala sopranistka Vilma Bukovec Kambič, mednarodno priznana operna primadona.

Stalna muzejska zbirka predstavlja zgodovino Bele krajine od leta 1200 naprej, ko je Kolpa postala mejna reka med Kranjsko in Hrvaško, in vsebuje artefakte, vezane na rimsko, srednjeveško in sodobno zgodovino. Etnološka zbirka ponazarja življenje v 19. in 20. stoletju, ko sta bila Črnomelj in Metlika pomembni središči umetnostne obrti in trgovine.

Glasbena zbirka Belokranjskega muzeja predstavlja stoletja dolgo tradicijo belokranjskih godb, ki so bile neločljivi del vseh družabnih prireditev, državnih in cerkvenih svečanosti ter plesnih in ljudskih obredij. Muzej s številnimi artefakti ponuja slikovit vpogled v razvoj godb, katerih predhodniki so bili poklicni piskači in trobentači. Razen z Godbo na pihala Črnomelj in Godbo na pihala Semič se seznanimo tudi z Mestno godbo Metlika, katere dejavnost seže najdlje v preteklost.

Pomembni glasbeni del muzejske zbirke ponazarja tako repertoarno kot kostumsko podobo belokranjskih glasbenih sestavov ter vsebuje arhivska gradiva, partiture, fotografije in druge zanimive predmete, povezane z godbeno prakso. V zbirki razstavljenih inštrumentov najdemo piccolo, flavto in klarinet, izdelan leta 1927, različne trobente, med katerimi so različice, izdelane v letih 1892, 1914 in 1930, krilni rog, evfonij, pozavno, činele in mali boben z zanimivo oblikovanim tolkačem. Inštrumenti so bili izdelani v različnih krajih, kot so Graslitz (Böhmen, Nemčija), Brno, Zagreb, Milano in Trst.

Kostumografsko podobo godbe ponazarjajo razstavljena uniforma, dirigentovo notno stojalo, raznovrstne kape pladnjevk ter kapelnikova palica.

Muzej hrani partiture iz 19. in z začetka 20. stoletja, med katerimi je uvertura iz Verdijeve opere Nabucco, ter plakate, programske liste in rokopis Ivana Drobniča Kronika (zapis o godbi med letoma 1848 in 1947), iz katerih je mogoče razbrati tudi kaj več o programskih smernicah godbenih nastopov.

V stalno zbirko je vključena tematska razstava radijskih sprejemnikov Antona Stipaniča, enega izmed ustanoviteljev radioamaterske organizacije. Za to donacijo muzeju je Stipanič leta 2007 v zahvalo prejel Valvasorjevo nagrado.

Zbirka »Zaslužni Belokranjci« v Vinici

Sočasno z muzejem je bila leta 1951 v Vinici odprta spominska zbirka Otona Župančiča. Po skoraj šestdesetih letih, ob prenovi, pa je vzniknila ideja za razširitev razstave z drugimi belokranjskimi ustvarjalci s področja kulture. Od 107 prispelih predlogov se je komisija osredotočila na 40 umetnikov in znanstvenikov, med katerimi je osem glasbenikov. Razstavo so postavili leta 2011 v štirih sobah v prvem nadstropju. Rumena soba je namenjena likovnikom in glasbenikom. V skrbno urejenih vitrinah so razstavljene fotografije, notne izdaje, rokopisi in osebni predmeti Marka Bajuka, Matije Tomca, Antona Lavrina, Slavka, Viktorja in Silvestra Mihelčiča, Danila Bučarja in Mitje Gregorača.

Mestna godba Metlika

Začetke domače belokranjske godbe v Metliki je treba postaviti v bližino leta 1829. O nastanku tega najstarejšega belokranjskega godbenega sestava, ki je ob starejši idrijski godbi ena najstarejših godbenih praks na Slovenskem, so viri zelo skopi, vendar pričajo o sestavu, ki je najprej vseboval le gosli, klarinet in basovski inštrument. Pozneje se je ta razvil v pihalno zasedbo, ki je s trobento, oboo, bobnom, činelami in flavtami izvajala »turško muziko«. In prav iz te se je verjetno razvila še danes delujoča metliška Mestna godba, ki je za svojo ustanovno letnico določila leto 1850, in jo obeležila z nastopom ob dokončani prenovi domače cerkve.

Metliška Mestna godba je v preteklosti igrala na procesijah ob cerkvenih in državnih svečanostih, telovadnih nastopih, pustnih plesih, veselicah in pogrebih, ob večjih praznikih pa je spremljala bogoslužno petje v cerkvi sv. Nikolaja.

Sestav godbe in njeno delovanje sta prešla v 160-letnem obdobju številne faze. Najprej je godbo sestavljajo enajst članov, med prvo svetovno vojno je štela le tri člane, medtem ko se je v času druge svetovne vojne njeno delovanje povsem ustavilo. Godbena dejavnost je oživela šele leta 1947 z ustanovitvijo kulturno-prosvetnega sveta. Enega izmed viškov metliške godbe predstavlja jubilejno leto 1970, ko so z odprtjem razstave o godbi v Belokranjskem muzeju obeležili 120. obletnico delovanja. Pomemben mejnik godbeniškega razvoja v Metliki je čitalniško gibanje, ki je po letu 1890 glasbeni repertoar širilo na raznovrstnih kulturnih prireditvah ter s tem širilo in krepilo slovensko narodno zavest. . Metliška godba je nastopila tudi v sklopu čitalnici nasprotujočega nemškega pogovornega društva Conversationsverein.

Bistveno je k širitvi repertoarja po letu 1945 prispevalo glasbeno šolstvo, ki je prevzelo skrb za šolanje glasbenikov in s tem razbremenilo kapelnike godbe. Glasbeno in tehnično bolje podkovani godbeniki so lahko izvajali zahtevnejša dela in tako izboljšali kakovostno raven koncertnih programov, ki so vsebovali priredbe uvertur iz opernih del, kot je Verdijev Nabucco, koračnice in partizanske pesmi.

Čeprav so godbo zaznamovali vzponi in padci, povezani z menjavo kapelnikov, pomanjkanjem glasbene izobrazbe in ustreznih prostorov za vadbo, je godba kontinuirano delovala vse do danes. Metliški godbeni sestav sedaj obsega 58 članov in koncertira tudi v tujini.

Godba na pihala Črnomelj

Črnomaljska mestna godba je bila ustanovljena leta 1866 na pobudo samouka na diatonični harmoniki Mihaela Kramariča, ki je k sodelovanju povabil dva instrumentalista, klarinetista in trobentača. Kramarič je z izbranimi vrstniki nastopal na svatbah, kjer je zaslužil za dodatne inštrumente, s katerimi se je sestav godbe postopoma povečeval. Leta 1866 so ustanovili Črnomaljsko godbo na pihala, ki je leta 1868 pod vodstvom Kramariča nastopila ob ustanovitvi narodne čitalnice v Črnomlju.

Pihalna godba je nastopala na vseh pomembnih proslavah, med drugim ob proslavitvi 50-letnice cesarja Franca Jožefa in ob praznovanju poroke prestolonaslednika cesarjeviča Rudolfa Habsburškega s princeso Štefanijo. Po ustanovitvi črnomaljskega gasilskega društva je godba od leta 1882 naprej nastopala ob vsakoletnih gasilskih paradah in veselicah na Florjanovo 4. maja vse do leta 1945, ko je bil praznik ukinjen z začetkom obdobja socializma.

Med zanimivejše proslave sodi praznovanje vrnitve (tokrat železnega) velikega zvona v farno črnomaljsko cerkev leta 1918. Prejšnji bronasti zvon je dve leti prej vzelo domobransko ministrstvo na Dunaju, da bi iz njega izdelalo topovske cevi; podobna usoda je doletela večino cerkvenih zvonov v tistem obdobju.

Godbeniki iz Črnomlja so leta 1943 nastopili na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju pod vodstvom skladatelja in dirigenta Rada Simonitija ter sodelovali v godbi Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske pod vodstvom Bojana Adamiča.

Še nekaj desetletij po drugi svetovni vojni je bilo delovanje godbe nestabilno zaradi številnih menjav kapelnikov, stanje se je zares umirilo šele leta 1986 z novim kapelnikom trobentačem in učiteljem Antonom Kraljem, ki je za godbo novačil svoje učence iz glasbene šole. Sledila je prenova programskih smernic, kot je razvidno iz vključitve priredb filmske glasbe, zimzelenih melodij in skladb klasične glasbe ter nove dejavnosti, snemanja plošč.

Črnomaljska godba je prejela številne nagrade, med drugim leta 1997 Zupančičevo občinsko priznanje in leta 2006 plaketo Občine Črnomelj za 140 let uspešnega delovanja.

Črnomaljska godba še vedno vodi bogato koncertno dejavnost, deluje pa tudi ob prvomajskih budnicah, prireja spomladanske in praznične decembrske koncerte ter nastopa na tekmovanjih slovenskih godb, kjer je že osvojila zlato in bronasto plaketo.

Godba na pihala Semič

Zgodovina različnih godb v Semiču seže v leti 1879 in 1882 z omembo godbe, ki je nastopila ob cesarskem prazniku. V okviru novoustanovljenega Katoliškega društva leta 1910 je godba delovala do leta 1914.  Nekaj pričevanj potrjuje delovanje dveh godb na začetku 20. stoletja na Krvavčjem Vrhu in Štrekljevcu pod vodstvom Antona Pluta in Justina Martelanca. Vojni čas ni bil ugoden za udejstvovanje godbe. Ta je zares spet prav zaživela šele leta 2003. Semiška godba na pihala je najprej delovala pod okriljem KUD-a Jožeta Mihelčiča in je pozneje, leta 2005, ustanovila svoje društvo (KUD na pihala Semič), ki prireja odmevnejšo koncertno prireditev Trobenta poje.

Vilma Bukovec Kambič

Sopranistka Vilma Bukovec Kambič (1920–2016) je v letih 1944–1982 delovala kot primadona opernega sestava ljubljanske opere, s katerim je gostovala po številnih domačih in tujih opernih prizoriščih ter prejela različne nagrade za svoje delo.

Maturirala je na novomeški gimnaziji in kasneje študirala pravo. Med vojno je bila internirana v Italiji, po vrnitvi domov pa je pričela s študijem solopetja na ljubljanski glasbeni akademiji pri Adu Darianu. Kmalu je postala članica zbora ljubljanske opere in leta 1944 kot solistka debitirala z vlogo Siébla v Gounodovem Faustu.

V svoji obsežni karieri je prepela širok nabor vlog, s katerimi je prešla iz lirskega v dramski sopranski repertoar. Nastopila je v pomembnih vodilnih vlogah, kot so Manon (Manon, Massenet), Marinka (Prodana nevesta, Smetana), Čočo san (Madama Butterfly, Puccini), Margareta (Faust, Gounod), Kerubin (Figarova svatba, Mozart), Mimi (La Bohème, Puccini), Jenufa (Jenufa, Leoš Janáček), Thaïs (Thaïs, Massenet), Saloma (Saloma, R. Strauss), Tosca (Tosca, Puccini), Aida (Aida, Verdi), Desdemona (Otello, Verdi). Odpela je tudi mnoge vodilne vloge iz slovenskih opernih delih, med katerimi so Mati Jugovićev Mirka Poliča ter Ocean in Slovo od mladosti Danila Švare.

Z ljubljansko opero je večkrat gostovala po takratni Jugoslaviji in na tujem ter bila kot solistka redna gostja francoskih oper v Toulousu in Parizu, kjer je žela pozitivne kritike. Prejela je tretjo nagrado na jugoslovanskem pevskem tekmovanju v Beogradu (1953), prvo nagrado in zlato kolajno na velikem mednarodnem tekmovanju opernih pevcev v Toulousu (1954) in prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju v Verviersu (1955). Na domačih tleh je leta 1957 prejela Prešernovo nagrado za vlogo Manon, leta 1982 pa Betettovo nagrado in Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2000 ji je predsednik države podelil častni srebrni znak svobode Republike Slovenije.

Njena najvidnejša in kritiško najbolje sprejeta vloga je bila Katarina Izmajlova iz Šostakovičeve opere Lady Macbeth Mcenska v operni sezoni 1970/71. Po štiridesetletni karieri se je leta 1982 od opernih desk poslovila s svojo največkrat odpeto vlogo, Smetanovo Marinko.

Anja Biščak