Slovenski etnografski muzej je prostor, v katerem lahko stopimo v dialog z glasbeno kulturno dediščino na slovenskem etničnem ozemlju in v diaspori. To stičišče vednosti o tradicionalni in sodobni kulturi na Slovenskem hrani in razstavlja glasbene artefakte in predmete, med katerimi so nekateri najstarejši v Evropi in so dodobra prevetrili predpostavke o tem, kdaj lahko govorimo o značilno človeškem bivanju v svetu.
Razstavljena glasbena zbirka SEM-a ponuja vpogled v zvokovno podobo Slovenije od kamenodobnih začetkov jamskega človeka in bakrene dobe vse do razširjene ljudske godčevske dejavnosti 19. stoletja in tehnološke modernizacije – proliferacije množičnih medijev, nosilcev zvoka. V stalno razstavo je vključena tudi glasbena sodobnost, ki jo je pomembno zaznamoval izum harmonike.
Stalna glasbena zbirka na razstavi Med naravo in kulturo vsebuje predvsem ljudska glasbila in zvočila, ki so glede na ustvarjanje in oblikovanje zvoka razdeljena na štiri osnovne skupine:
- zrakovna glasbila (aerofoni): pihala (z rezilnim robom ali različnimi jezički), trobila
- glasbila z opno (membranofoni): bobni (udarni ali drgalni) in mirlitoni
- strunska glasbila (kordofoni): godala, brenkala, udarala, drsala
- samozvočna glasbila (idiofoni): udarala (posredna in neposredna), strgala, trzala, drgala.
Zbirka vsebuje klarinet iz buče, nunalco, violinske melodijske citre, drdro, psalterij, gramofone, lajne in poleg klarinetov, violin, citer in harmonik še bogato zbirko trstenk, haloških žvegel ter lončenih piščali in žvrgolcev. Posebnost v zbirki je slovenski lončeni bas.
Zanimivost v razstavi so otroška glasbila, zvočila in zvočne igrače, predmeti, iz katerih otroci pri igri izzovejo zvok. Obiskovalci muzeja se lahko pobližje seznanijo z njimi preko dotikalnega ekrana, ki vsebuje številne zvočne zapise glasbe ljudskih godcev.
Glasbena zgodovina Slovenije je razen skozi glasbila obeležena tudi v zbirki nosilcev in predvajalnikov zvoka, med katerimi najdemo gramofonske plošče slovenskih izseljencev. Tehnološki napredek na prelomu stoletij je bil izum fonografa in magnetofona ter, na začetku 20. stoletja, izum radia. Ogledamo si lahko fonograf in magnetofon.
SEM odstira tudi vpogled v razvoj harmonike izdelovalca Friedricha Buschmanna, inštrumenta, ki je usodno posegel v razvoj ljudske glasbe po Evropi. V Sloveniji so se prve serijske harmonike pojavile sredi 19. stoletja in v temeljih spremenile domačo godbo. Harmonika je izpodrinila vrsto glasbil, ki so bila do takrat del tradicionalnih ljudskih sestavov. V sredini 19. stoletja se je na Slovenskem uporabljalo tri vrste harmonik: nemško, slovensko in štajersko, ki so se razlikovale predvsem v različnem razporedu gumbov, slovenska pa se je od nemške razlikovala že na zunaj po drugačni širini in višini. V SEM-u hranijo različne harmonike, najstarejša med njimi je iz leta 1880.
Slovenska ljudska glasba je imela opazno vlogo pri vseh pomembnih družabnih dogodkih. Pomembnost glasbe se kaže tudi pri slovenskih izseljencih v Ameriki, kjer so ustanavljali zbore in društva ter poskrbeli za relativno zgodnje posnetke (prvi so iz leta 1917) slovenske »etnične« glasbe. Na ohranjenih gramofonskih ploščah zasledimo imena, kot so Avgusta Danilova, Mila Polančeva, Mary Udovich, Josephina Lauche, Matt Hoyer, Frank Yankovic idr.
SEM je leta 2009 od Polka Hall of Fame iz Clevelanda odkupil več kot 100 gramofonskih plošč s posnetki slovenske narodnozabavne glasbe, ki je bila posneta v Ameriki v prvi polovici 20. stoletja. Z večine plošč lahko poslušamo posnetke pri 78 obratih na minuto (78 rpm), nekaj je že tudi long play (LP) plošč.
Maia Juvanc
