☟ Seznam lokacij

SLO Navje

☜ Nazaj

Spominski park Navje

Vilharjeva cesta 21
1000 Ljubljana

Na Navju se nahajajo grobovi številnih znamenitih Slovencev, med katerimi najdemo prepoznavne osebnosti slovenske glasbene zgodovine. Ostanek nekdanjega mestnega pokopališča je bil leta 1936 po načrtih Jožeta Plečnika, Iva Spinčiča in Antona Lapa preurejen v spominski park, ki je danes del ljubljanske kulturne dediščine. Navje je od leta 2001 zavarovano kot kulturni spomenik lokalnega pomena.

Pokopavanje se je leta 1906 s starega ljubljanskega pokopališča preselilo na novo lokacijo, na pokopališče pri sv. Križu, današnje Žale. Preobrazba zapuščenega starega pokopališča je bila leta 1932 zaupana arhitektu Jožetu Plečniku, ki je imel dve zamisli. Po eni strani naj bi na starem pokopališču še naprej pokopavali otroke, po drugi pa naj bi ga preuredili v monumentalno svetišče, hram slave, panteon znamenitih Slovencev.

Ko je leta 1936 ljubljanska škofija mestnemu svetu podarila dodatni del zemljišča, se je sprejel sklep, da se območje preuredi v park z nagrobniki zaslužnih mož in žena – Navje. Ime je predlagal Josip Wester. V letih 1936–1938 so nekatere grobove zaslužnih prekopali in jih skupaj z nagrobniki prenesli na Navje.

Z drevjem in grmovnicami poraslo zemljišče krasijo posamezni nagrobniki in štirje Plečnikovi stebri, ki so prej stali pred stavbo Glasbene matice. Poglavitni arhitekturni poudarek je na klasicistično zasnovani grobni lopi, v kateri se nahajajo izbrani nagrobniki.

Na Navju med nagrobniki številnih umetnikov, znanstvenikov, politikov, duhovnikov in družbeno vplivnih osebnosti, ki so na Slovenskem krojili usodo naroda od začetka 19. do začetka štiridesetih let 20. stoletja, najdemo tudi nagrobnike skladateljev, dirigentov in glasbenih pedagogov Jurija Flajšmana, Gašparja Maška, Antona Nědveda, Vojteha Valente in Gregorja Riharja.

Maia Juvanc

Gašpar Mašek

Naturalizirani Čeh Gašpar Mašek (1794–1873) je v času porajajoče se meščanske kulture kot vsestranski glasbenik in skladatelj pustil viden pečat na Slovenskem. V kompoziciji se je večinoma zadrževal v klasicističnem idiomu.

V 19. stoletju je s Češke prišlo več dobro izobraženih glasbenikov in skladateljev s češkimi ali nemškimi koreninami, ki so zapustili domovino in našli svoje mesto pod soncem na Slovenskem, kjer so odigrali pomembno vlogo pri vzpostavitvi meščanskih kulturnih in glasbenih temeljev.

Maškova glasbena kariera se je začela v carski Rusiji, kjer pa so se njegova prizadevanja izjalovila zaradi Napoleonovih vojn. Po vrnitvi v Prago je tako kot njegov oče, klavirski virtuoz Vincenc, postal organist in vodja zbora v cerkvi sv. Nikolaja. V tem zgodnjem skladateljskem obdobju je ustvarjal predvsem sakralno zborovsko glasbo, ne da bi do nje imel posebno afiniteto, zato je odšel v Gradec, kjer je dirigiral v Stanovskem gledališču. Kmalu zatem se je odzval na povabilo Filharmonične družbe, da se preseli v Ljubljano in postane vodja društva. V tem času je poskrbel za to, da se je orkester razširil, ustanovil pa je tudi moški pevski zbor. V tedanji Ljubljani je bil eden redkih izšolanih glasbenikov, zato je dobil veliko angažmajev. Poleg kapelniške službe v gledališču je deloval tudi kot vodja in učitelj glasbene šole Filharmonične družbe, po sili razmer pa je moral učiti še na glasbeni šoli ljubljanske normalke.

Ljubljana je bila v tistem času narodnostno še precej nerazdeljena, vendar je Mašek čutil sorodnost s slovenskimi izobraženci že pred marčno revolucijo in je z njimi navezal pristne stike. Ko je umrl Matija Čop, ga je to zelo prizadelo, kot je razvidno iz njegovega samospeva Dem Andenken k. k. Lizeal-Bibliothekars in Laibach, Mathias Zhop na pesnitev Franza v. Hermannsthala. V tem obdobju najdemo v njegovih skladbah sledove romantike, vendar se je Mašek kasneje vedno znova vračal h klasicizmu, ki se mu je trdneje vrasel v glasbeni izraz.

S scenskimi deli, operama Emina in Die Unbekannten ter opereto Die Strafbaren je zapolnil takratno vrzel v repertoarju tovrstne glasbe, prizadeval pa si je tudi za razvoj komorne glasbe v Ljubljani. Napisal je Klavirski kvartet, eno prvih komornih del v zgodovini glasbe na Slovenskem. Do sredine stoletja so nastali še štirje valčki za klavir, samospevi in lahkotnejše koračnice, četvorke in variacije na različne teme.

Zaradi prezaposlenosti se je skladanju dejavneje posvetil šele po marčni revoluciji. Med letom 1848 in do smrti je ustvarjal glasbo, iz katere veje narodna nota, vendar ne tako izrazita, da bi Maška lahko prištevali k rodoljubnim skladateljem. Slovenska kultura mu je bila vsekakor blizu, kot je očitno iz njegovega glasbenega ustvarjanja, s katerim se je pridružil narodnostnemu gibanju.  

Mašek ni znal slovensko, kar v tistem času ni bilo nič nenavadnega; med vodilnimi osebnostmi slovenskega narodnostnega gibanja jih kar nekaj ni znalo tekoče govoriti po slovensko, čeprav so bile slovenskega rodu. Toda čeprav je imela nemščina tedaj še primat, se je slovenski narodni duh širil skozi glasbo. Lep primer je Maškova uglasbitev Prešernovih Gazel in Sonetov – gre za stilno mešanico klasicizma in zgodnje romantike, tehnično pa sta ti deli izredno preprosti, bržkone zaradi tega, ker še ni bilo dovolj spretnih izvajalcev za kaj zahtevnejšega iz glasbenega arzenala. Muzikolog Dragotin Cvetko je poudaril, da se zaradi skladateljevega pomanjkljivega znanja slovenščine tudi avtor ni mogel dovolj poglobiti v Prešernovo besedilo, kar je prav tako vplivalo na glasbeni izraz teh del. Uspešnejši pri skladanju na Prešernovo poezijo je bil Maškov sin Kamilo.

V tem obdobju je Mašek ustvaril obsežno delo, prvo slovensko kantato Kdo je mar? (uglasbitev znane ode J. V. Koseskega) in patriotsko orkestralno delo Slovenska uvertura. Bil je plodovit skladatelj, sicer nekoliko manj poglobljene invencije.

Maia Juvanc

Anton Nedvĕd

Čeh Anton Nedvĕd (1829–1896) je bil na Slovenskem znan kot odličen zborovodja, pevec, dirigent in skladatelj, čigar glasba je bila zaradi domoljubnih prvin izjemno priljubljena med Slovenci. Kot izobražen glasbenik je v času prebuje narodov vsa svoja znanja usmeril v vzpostavitev slovenske glasbene kulture.

Izšolal se je v Pragi, kjer je deloval kot pevec v gledališču, nato je deloval v brnskem gledališču in se končno preselil v Ljubljano, kjer je bil leta 1856 izbran za ravnatelja in koncertnega vodjo Filharmonične družbe. V Ljubljani je polno zaživel in deloval na različnih glasbenih področjih, med drugim je bil pedagog v javni glasbeni šoli, semenišču in učiteljišču.

Kot član češke emigracije izobražencev, ki se je takrat stekala v Ljubljano, se je resno lotil zapolnjevanja pomanjkljivosti ljubljanske glasbene kulture. Filharmonična družba takrat namreč ni imela ne zbora niti stalnega orkestrskega sestava. Ustanovil je moški zbor in spodbujal žensko petje, kar so po njegovem vzoru kot svojo poglavitno dejavnost nato gojila čitalniška društva. Prizadeval si je za razvoj slovenske kulture in bistveno prispeval k ustanovitvi Glasbene matice in Ljubljanske čitalnice. Pevski zbor Ljubljanske čitalnice je prvo leto vodil z velikim uspehom in se repertoarno naslanjal na dela slovenskih skladateljev. Pri vodenju družbinega koncertnega življenja pa je naletel tudi na nasprotovanja. V repertoar je namreč vključeval zahtevnejše skladbe evropskih skladateljev ter dela slovanskih in slovenskih skladateljev, kar je preseglo tedanja lokalno zamejena pričakovanja. S tem je poskrbel za dvig koncertnega repertoarja in dal dober zgled svojim naslednikom.

Njegov skladateljski slog nosi izrazito narodno noto in je bil kot tak blizu slovenskim izvajalcem. Največ se je posvetil skladanju za moški in mešani zbor. Med njegovimi deli izstopa skladba Nazaj v planinski raj na besedilo Simona Gregorčiča.

Njegovi samospevi so bili večinoma posvečeni ženskemu glasu s klavirsko spremljavo in so bili večinoma pisani na slovenska besedila. Skladal je tudi sakralna dela, ki se bolj kot na priporočila cecilijanstva naslanjajo na tradicijo liedertafla. Tak primer je, denimo, njegova maša Slava stvarniku, ki velja za eno prvih tovrstnih slovenskih skladb, pisanih za moški zbor.

Ključno je vplival na pedagogiko na Slovenskem ter izdal prvo slovensko didaktično delo, Kratek nauk o glasbi (1863), in druge priročnike, s katerimi je širil načela Rudolfa Weinwurma, enega pomembnejših dunajskih pevskih pedagogov. Največ pozornosti je namenjal dvigu pevske kulture, ki je bila tedaj zaradi redkih priložnostih za izobraževanje še na diletantski ravni.

Maia Juvanc

Vojteh Valenta

Vojteh Valenta (1842–1891) je bil ljubiteljski glasbenik, baritonist, skladatelj in glasbeni organizator. Vpet v slovensko narodno gibanje, je vodil Ljubljanski čitalniški zbor in ustanovil ljubljansko Glasbeno matico.

Temeljno glasbeno izobrazbo je sprva pridobil na ljubljanski javni glasbeni šoli, kjer je bil dve leti sošolec Frana Gerbiča. Od leta 1861 je bil član Filharmonične družbe, kjer je pel v zboru in se verjetno izpopolnjeval pri Antonu Nedvědu v pevski šoli. Pel je tudi v zboru Narodne čitalnice, ki ga je občasno vodil in urejal zanj koncertni program, na katerega je v začetku osemdesetih let uvrstil odlomke znanih opernih del Smetane, Gounoda in Mayerbeerja. Kot solist je nastopil v vlogi Poljanca na krstni predstavi Tičnika Benjamina Ipavca. Leta 1867 je bil v odboru za ustanovitev Dramatičnega društva in je postal eden od njegovih prvih članov. V okviru društva je poučeval v pevski šoli, nastopal kot igralec in pevec, občasno pa tudi komponiral glasbo za gledališke predstave in dirigiral.

V slovensko zavest se je vtisnil predvsem zaradi ustanovitve Glasbene matice. Do smrti se je ukvarjal z organizacijo znotraj Glasbene matice, katere odbornik ter kasneje častni član je bil.

Občasno je komponiral vokalno glasbo, vendar se nikoli ni uvrstil med pomembne skladateljske osebnosti. Stilno je sledil zgodnji romantiki. Napisal je nekaj štiriglasnih moških zborov, med katerimi so Naš maček, Miserere za pokop pusta, Sirotka, Pod lipo, Pri oknu sva molče slonela, Poljub, Zakaj me ljubiš idr.

Maia Juvanc

Jurij Flajšman

Biografijo lahko preberete TUKAJ.

Gregor Rihar

Biografijo lahko preberete TUKAJ.

 

Viri: