Spominska plošča na hiši na Pristavi, kjer se je rodil skladatelj Gregor Rihar (1796–1863), je bila odkrita 1896, ko se je proslavljalo 100-letnico njegovega rojstva. Ob 200-letnici skladateljevega rojstva so nad ploščo namestili še portret v bronu, ki ga je izdelal Edo Dolinar. Leta 2020 je KD Gregor Rihar iz Polhovega Gradca dalo prenoviti spominsko ploščo in očistiti Riharjevo podobo.
Gregor Rihar
Gregor Rihar (1796–1863) je bil skladatelj pretežno vokalne glasbe, razpete med preprostim klasicizmom in zametki romantike. Skupaj z Luko Dolinarjem in Blažem Potočnikom ga štejemo za prenovitelja cerkvene pesmi sredi 19. stoletja na Slovenskem. Četudi ni obiskoval glasbene šole ali konservatorija, je Slovencem zapustil ogromno skladb za cerkvene in posvetne priložnosti. Njegovih uglasbitev niso izvajali le pri bogoslužju, temveč tudi med drugimi družabnimi dogodki, kot so bila kulturniška srečanja bésede. Zavedajoč se, da vsa glasba ne spada v cerkev, je kot vodja glasbenega kora ljubljanske stolnice v mašo vpeljal resnejše vokalne skladbe, ki so jih do tedaj izpodrivali lahkotni inštrumentalni žanri.
Dečku s Pristave pri Polhovem Gradcu je glasbo približal kaplan polhograjskega gradu Robert Lesjak. Rihar je kmalu postal polhograjski orglavec. Imel je izvrsten posluh, zato je pri igranju zlahka napredoval. Pri devetnajstih letih je odšel v Ljubljano, najprej na gimnazijo, nato na licej in v semenišče, dokler ni bil posvečen v duhovnika. Pri stolnem organistu Antonu Höllerju se je učil orglanja in generalbasa. V zameno za pouk je namesto priletnega mentorja igral orgle pri nedeljskih mašah. Ko je Höller leta 1826 umrl, je organist in vodja stolnega glasbenega kora postal Rihar.
V tem času se je pri nas razmahnilo godčevstvo, ki je povzemalo domače in tuje plesne žanre, na primer menuet, valček in polko, in te viže so se prebile tudi v posvečene prostore. Na stolnem koru se je Rihar zato zavzemal za to, da dobijo pomembnejše mesto pevci, medtem ko bi se po njegovem prepričanju morala vloga inštrumentalistov zmanjšati. Ta zgled je želel razširiti tudi v podeželskih cerkvah, kjer je bil posvetni značaj še očitnejši, a je naletel na odpor glasbenikov in poslušalcev, ki so bili sproščenih ter plesno obarvanih skladb pri maši vajeni in veseli.
Kljub temu je dosegel pomemben uspeh in je z obsežnim opusom nabožnih in posvetnih pesmi spremenil ljudski okus. Ljudem je prikupil resnejšo cerkveno pesem in bogoslužju vrnil nekaj svečanosti, ki jo je izgubilo s prevzemanjem godčevske glasbe. Njegov umetniški ugled je krepila izjemna veščina orglanja, ki je najbolj prišla do izraza pri mašah v Ljubljani, pa tudi dejstvo, da so ga peli na bésedah narodno zavednega Slovenskega društva. Bil je torej eden izmed predhodnikov čitalniške glasbe, ključne za kulturno ozaveščanje slovenskega naroda.
O tem, da so njegove skladbe peli že pred tiskom prve zbirke, priča zgodnejše poreklo pesmi, ki jih je uglasbil. Prvi izdaji, zvezka Viž za svete pesmi (1844–45), namreč temeljita na verzih Blaža Potočnika, ki so deloma izšli poldrugo desetletje pred uglasbitvijo. Od začetka petdesetih let do Riharjeve smrti leta 1863 so se zvrstile še ostale zbirke: pet zvezkov Napevov svetih pesmi, trije zvezki maš, zbirka Thesaurus cantus ecclesiastici figurati, izdaje Tantum ergov in posamezne izdaje nabožnih pesmi, Venec čveteroglasnih pesem in Narodni napevi.
Skladbe so slovenske in latinske, večinoma štiriglasne, homofone (glasovi združeni sledijo poteku harmonije) in odražajo dober občutek za melodijo, bržkone deloma pod vplivom italijanske opere. Kljub večinoma preprosti harmoniji premorejo prehode med tonalitetami in izvirna sosledja akordov. Ritem je nezapleten, oblike navadno eno-, dvo- ali tridelne. Preprostejši štiriglasni vokalni stavek je pisal tako, da so ga z manjšim naborom pevskih glasov po potrebi hkrati igrali na orgle. V kasnejših zbirkah, denimo v Tantum ergih, je poskrbel za ločeni zapis organistovega igranja, razcvetajoč se v gruče hitrejših not, bolj okrašen in tehnično zahtevnejši. Zaradi teh lastnosti njegova poznejša dela umeščamo v prehod med klasicizmom in romantiko, medtem ko so zgodnejše skladbe pisane v preprostem klasicističnem duhu, kot kažejo spremljevalne figure kratkih orgelskih vložkov, ki razmejujejo péto besedilo.
Lev Fišer
