Ploščo sta leta 2002, ob 150-letnici pevkinega rojstva, dali postaviti Občina Tolmin in Glasbena šola Tolmin.
Gabrijela Mrak
Gabrijela Mrak (1852–1928) je bila tolminska operna pevka in pedagoginja. Njena bleščeča mednarodna pevska kariera je segala vse do dunajskih opernih odrov in dlje. Postala je znana regensburška primadona, ki je s svojim lirskim sopranom in izrednim igralskim talentom dala operetnemu poustvarjalnemu opusu odmeven pečat. Kariero je sklenila v Trstu kot pedagoginja.
Gabrijela Mrak se je rodila kot nezakonska hči Ane Sfiligoj in Jakoba Mraka. Odraščala je v Tolminu v obdobju kulturnega razcveta narodnih čitalnic, v sklopu katerih so v šestdesetih letih 19. stoletja prirejali večere deklamacije in petja v slovenskem jeziku. Že pred 19. letom je sodelovala na kulturnih prireditvah v Gradcu. Te so nadarjeni mladi pevki služile kot odskočna deska v svet, saj se je na eni od prireditev nad njo navdušila mati avstrijskega skladatelja Wilhelma Kienzla, ki je Mrakovo vzela pod svoje okrilje in ji omogočila študij petja pri Carlu Caspariju na konservatoriju v Gradcu. Hitro je napredovala, kar je razvidno iz koncertnega lista, kjer je zabeleženo, da je bila že v prvem letu študija razporejena v višji oddelek.
Po uspešno zaključenem študiju je kot solistka sopranistka leta 1877 debitirala v Eggebrechtu in Gradcu. Nastopila je skupaj z violinskim virtuozom in skladateljem Richardom Sahlom in pianistko Kathinko Phrym. Z izvedbami Sahlovih skladb je s svojim prvim samostojnim recitalom pripomogla k uspehu tega tedaj še neznanega skladatelja. Mrakova je nato stopila na odrske deske številnih gledališč Avstro-Ogrske in Nemčije in začela bogato in plodno dvajsetletno obdobje opernega in operetnega poustvarjanja. Njena mentorica je bila nemška igralka Karoline Bauer.
Angažirana je bila v graškem Deželnem gledališču, in sicer v vlogi Jemmyja v Rossinijevi operi Viljem Tell, bila je Siébel v Gounodovem Faustu, Urban v Meyerbeerovih Hugenotih in Pamina v Mozartovi Čarobni piščali. Kritiki so v njej prepoznali obetavni lirični sopran z dobro tehnično osnovo ter poudarili njen igralski talent, vendar so vodstvo opere opozorili, da se njen glas še razvija in se bo dokončno izoblikoval le ob pravilnem in za začetek ne prezahtevnem izboru vlog.
V naslednji operni sezoni je bila povabljena v Cesarsko-kraljevo in narodno gledališče v Innsbrucku. Tam je nastopila v pomembnih vlogah, kot so Rosalinda in Pulcinella iz Straussovega Netopirja in Princa Metuzalema, Graziella iz Genéejevega Mornariškega kadeta in princ Rafael iz Offenbachove Princese iz Trabzona. Pozitivne kritike so izpostavljale kvaliteto in razpon pevkinega »blagoglasnega« glasu, ki je bil zaradi manjšega volumna in smisla za recitativ predvsem primeren za operetne vloge. S tem in z osebnim šarmom in skromnostjo se je priljubila innsbruškemu občinstvu ter v njem vzbudila občudovanje in naklonjenost. Na zadnjem nastopu ob zaključku sezone se ji je publika zahvalila z ovacijami, šopki rož in lovorjevim vencem.
Gabrijela Mrak je dobila ponudbe za operne angažmaje v newyorškem gledališču Thalia Theatre in pri peterburški gledališki agenciji s sedežem v Berlinu, a se je temu kljub obljubljenemu odličnemu honorarju iz neznanega razloga odpovedala. Leta 1889 je odklonila ponudbo iz Milana in se angažirala le za enkratna gostovanja. Pela je v čeških Karlovih Varih, Teplicah in Olomucu in nastopila na slovesnosti ob praznovanju srebrne poroke cesarja Franca Jožefa in bavarske princese Elizabete v Karlovih Varih.
Ključnega življenjskega pomena je bil njen angažma v bavarskem mestecu Regensburg, kjer je s tamkajšnjim Mestnim gledališčem podpisala pogodbo za sezoni 1882/83 in 1883/84. V regensburškem gledališču je v umetniško tehtnih vlogah v mojstrovinah železnega opernega repertoarja dosegla vrh svoje kariere. Bila je tako popularna, da je morala med operno predstavo posamezne arije ponavljati. Nastopila je tudi pred knezom Maksimilijanom iz rodbine Thurn und Taxis (mecen regensburškemu gledališču).
Svojo domovino je Gabrijela Mrak zapustila v najstniških letih, vendar se je vseskozi vračala in nastopala v Tolminu in Gorici. Bila pa je predvsem članica Carl-Theatra v Nemčiji ter pela po Slovaški, Madžarski, Romuniji, Rusiji in Italiji, ob koncu svoje pevske kariere tudi v Meranu, Osijeku in Varaždinu. Večinoma je blestela v operetnih vlogah, čeprav se je mojstrsko izkazala tudi v kakšni zahtevnejši vlogi, recimo kot Santuzza v Mascagnijevi Kmečki časti (Cavalleria Rusticana).
Maia Juvanc
