V Beričevem je bil leta 1931 pred Flajšmanovo rojstno hišo postavljen spomenik, ki ga je leta 1974 dopolnil doprsni kip Flajšmana. Izdelal ga je kipar Aleš Maher.
Jurij Flajšman
Skladatelj Jurij Flajšman (1818–1874) je eden najvidnejših avtorjev narodnobuditeljskih skladb, ki so se sredi 19. stoletja pri svojem ustvarjanju naslanjali na narodnostno izpovedna besedila pesnikov, med katerimi so najbolj cenili Franceta Prešerna.
Flajšman se je pri štirinajstih letih začel učiti igranja na orgle pri svojem bratu Andreju, ki je bil organist. Po končanem izobraževanju (štirje razredi ljudske šole, dva razreda realke in dva razreda učiteljske pripravnice) je poučeval na Vrhniki in v Ljubljani, kjer je ustanovil čitalniški pevski zbor in postal učitelj glasbe, zborovodja in urednik Slovenske gerlice in njene naslednice Gerlice. Poleg čitalniškega pevskega zbora je od leta 1853 vodil tudi zbor Krakovski pevci.
Komponirati se je naučil sam, kar je bržkone razlog za to, da se je večinoma zanesel na klasicistične prijeme in zgodnjeromantične harmonizacije, kot je zlasti očitno iz njegovih zborovskih in vokalnih del s klavirsko spremljavo. Nekatere zborovske skladbe, ki jih zaznamuje ljudska melodika, so ponarodele; takšni primeri so En starček je živel, Kranjski fantje, Od železne ceste ter najbolj znana Prešernova Luna sije. Njegove skladbe so leta 1848 izšle v prvem zvezku Slovenske Gerlice ter v skladateljevih lastnih publikacijah Mične slovenske zdravice (3 zvezki), Besedi (3 zvezki) in zvezku Šolskih pesmi.
Čeprav je Flajšmanova glasbena govorica odraz preprostih šablonskih glasbenih rešitev, ki se lepo ujemajo z enostavno pesemsko obliko, so se njegove skladbe izvajale tudi v okviru koncertnih prireditev ljubljanske Filharmonične družbe in na čitalniških praznovanjih, imenovanih bésede, pogosto pa so bile tudi glasbeni vložki v slovenskih gledaliških predstavah.
Maia Juvanc
